Če drži, kar namigujejo v OECD, premnogi naši sodržavljani že pri rosnih 55 letih telesno in psihično čili raje čepijo doma, izigravajo premehka pravila zavoda za zaposlovanje, ki v praksi ne kaznuje zabušantov, preštevajo skromne evrčke socialne podpore in čakajo na upokojitev – namesto da bi se aktivno ogledovali po zaposlitvi, ki bi jim omogočila višje dohodke in višjo pokojnino. S tem pa precej lepšo starost. Nemara bi se bilo torej treba vprašati, kdaj – in zakaj – so pregovorno pridni Slovenci postali takšni lenuhi in goljufi, da se znameniti psiholog gotovo obrača v grobu. Anton Trstenjak je bil namreč trdno prepričan, da sta delavnost in poštenost ključni črti slovenskega značaja. In navsezadnje: če ogledalo OECD ne laže, bi se bilo dobro še vprašati še, zakaj neki je toliko Slovencev pripravljenih živeti v revščini – pod njenim pragom že zdaj živi vsak šesti, starejši od 65 let – ko pa bi se lahko z nekaj truda sami izkopali iz nje.
Ni dvoma, da so izračuni OECD objektivno točni in opozorila vredna razmisleka. Res je absurdno, da so dohodki štiričlanske družine, v kateri sta zaposlena oba starša, le za desetino višji od dohodkov družine, v kateri je zaposlen le en starš, drugi pa dobiva socialno pomoč. A kaj storiti? Naj država družini, kjer en »lenuhari«, zniža podporo? Potem je – ekonomsko gledano – bolje, da družini otroka vzame, sicer se ju obsodi na životarjenje v revščini z vsemi kasnejšimi posledicami za državno blagajno. Revni otroci namreč v večjem deležu zrastejo v revne odrasle. Težava ni v tem, da bi bile socialne podpore previsoke, temveč da so plače celih kategorij zaposlenih tako mizerne. Ne gre torej kriviti ljudi, ki so se smotrno odločili za možnost, ki jim omogoča znosnejše življenje, temveč razmere, ki jih v to silijo.
Pearson ima do neke mere prav, ko svari pred začaranim krogom. Če država preveč ščiti starejše delavce, jim dela medvedjo uslugo, saj delodajalci prav zato starejših ne zaposlujejo več. V OECD zato kažejo proti nordijskim državam, kjer so ljudje v nasprotju s sredozemskimi eskivatorji kljub večji blaginji – ali prav zaradi nje – pripravljeni delati do 67 leta in dlje. In država tam starejših delavcev čisto nič ne ujčka, poudarja Pearson.
V OECD kot običajno seštevajo jabolka, hruške in papriko. V en koš zmečejo države z različnimi socialnimi sistemi, različno razvitostjo ter različno delovno in siceršnjo kulturo, da nato lahko vladam predpišejo enako terapijo. Ki bo prav zato neuspešna, a to OECD ne bo več zanimalo. Na Finskem ali Danskem ljudem ni treba ostajati doma, da bi negovali svoje ostarele in bolne starše. Na Slovenskem vladajoča politika zakon o celoviti oskrbi starejših izdeluje že več deset let, a ga še vedno ni na vidiku. Ker so oskrbnine v domovih za starejše glede na dohodke previsoke, se mnogim bolj »splača« ostati doma in poskrbeti za starše in vnuke.
Eden od vzrokov za to, da se toliko delazmožnih ljudi odloči za prezgodnjo upokojitev, leži v delovnem okolju. V Sloveniji vse več starejših delavcev komaj čaka upokojitev, ker ne zmorejo več zahtevane delovne intenzivnosti in brezdušnega avtoritarnega vodenja ljudi, ki mislijo, da se tako dela v kapitalizmu. Pa čeprav upokojitev pomeni izgubo socialne mreže in nižje dohodke. Če si na Finskem bolan ali preobremenjen ali preprosto naveličan službenega drila, si lahko poleg dopusta mirno vzameš nekaj dodatnih prostih tednov in za to dobiš 80-odstotno plačo, ki ti še vedno omogoča dostojno življenje. Normalno je tudi, da v podjetjih za starejše, ki zaradi zdravstvenih ali zgolj starostnih težav ne zmorejo več norme, diskretno najdejo prilagojena delovna mesta ali pa preprosto od njih manj zahtevajo. V skladu z maksimo: le zadovoljen delavec je dober delavec. Pri nas lahko, zlasti v delovno intenzivnih panogah, delavec crkuje od bolečin, pa bodo šefi še vedno vztrajali pri »enakih pravilih za vse«. V kemični firmi na Primorskem se je starejši delavec zrušil zaradi pljučnice, a je bil dan zatem spet za strojem, da ne bo naslednji v vrsti za odstrel. Ne gre se torej čuditi, da se Skandinavcem, začenši z Norvežani, ne zdi tako grozno delati do 67 leta, »čudaški« Slovenci pa bi se upokojili v »najboljših letih«.
Ko na pristojnem ministrstvu trasirajo teren za bližajočo se novo pokojninsko reformo, radi poudarjajo, da ljudje danes živijo vse dlje – pričakovana življenjska doba v večini držav EU presega 80 let – zato bi tudi delati morali dlje. A rekordno dolga pričakovana življenjska doba ne pomeni nujno tudi več let zdravega življenja, piše v letošnjem skupnem poročilu OECD in evropske komisije o zdravju v Evropi.
(Pre)mladi, a še čili slovenski upokojenci niso torej ne leni ne čudaški. Kar opozarja EU, sami vedo že dolgo. Zato naredijo, kar lahko, da ne bi zadnjih kakovostnih, zdravih let zapravili za službo, ki jim jemlje dostojanstvo in jih psihično ter fizično uničuje. Pred upokojitvijo bi pač radi še malo lepo živeli. Ali vsaj znosno. Pa čeprav bo pokojnina mizerna…
Pokojninski reformatorji bi zato morali v svoje sheme vključiti tudi drugačno kulturo odnosov v podjetjih, več skrbi za ljudi. Kako to doseči, je mogoče najtežje vprašanje. Odgovora vsekakor ne gre iskati v organizacijah, kot je OECD.
