Tisoč milijard dolarjev v naslednjem desetletju za avtoceste, predore, mostove itd. (morebitni zid na mehiški meji sem menda ne šteje) niti za ZDA ni malo denarja. Je nekako osemnajstina lanskega ameriškega BDP. Drži, slovenski avtocestni križ, sprva ocenjen na dobri dve milijardi dolarjev in prav tako načrtovan za približno deset let, je bil glede na BDP izhodiščnega leta (čez palec) trikrat večji zalogaj, a vendarle. In čeprav drži tudi, da bi bilo po prevladujočih ocenah potrebnih primerjalno prav toliko, namreč 3000 milijard dolarjev, da bi ameriško infrastrukturo, ceste, vodovode, letališča, električno omrežje, v celoti posodobili in sanirali.
Na prvi pogled namerava Trump storiti natančno tisto, kar se Baracku Obami – zaradi ogorčenega nasprotovanja republikancev – ni posrečilo. Spodbuditi gospodarsko rast z multiplikativnimi učinki javnih vlaganj v infrastrukturo. Seveda pa tukaj pride toda. Celo dva. Toda Trump tega ne namerava financirati neposredno z javnim denarjem, navsezadnje niti njemu republikanski proračunski jastrebi česa takšnega ne bi dovolili, poleg tega pa ne predvideva vlaganj v (gradnje in obnove) najbolj potrebno infrastrukturo.
Trump? V resnici je glavni avtor njegovega infrastrukturnega programa Peter Navarro, edini (!) phd, akademski ekonomist (z univerze v kalifornijskem Irvinu) v njegovi ekipi. Nekdanji demokrat, no, človek, ki se je kot demokratski kandidat štirikrat potegoval za izvoljene funkcije (leta 1996 med drugim za kongresnika) in štirikrat pogorel. Medtem in potem je vneto raziskoval zlasti »problem Kitajske«, napisal nekaj knjig o »kitajski nevarnosti«, ki jih Trump morda ni prebral, je pa gledal in »oglaševal« njegov dokumentarec (youtube) o tem, kako je »Bill Clinton prodal Ameriko ob šanghajski reki«.
Navarro se je z Wilburjem Rossom, starim Trumpovim (poslovnim) prijateljem z Wall Streeta in prav tako odločnim nasprotnikom proste trgovine, domislil močno zapletene sheme za financiranje infrastrukturnih vlaganj. Zelo poenostavljeno rečeno gre za »javno-zasebno partnerstvo«, pri katerem bo država zasebnim investitorjem znižala davke, če bodo kapital vložili v infrastrukturo. Dodatna zadolžitev države tako ne bo neposredna in tudi ne tolikšna, kot bi bila ob popolnem javnem financiranju projektov, a ker kapital zanimajo donosi, bo gradil zgolj plačljive avtoceste, mostove, predore itd. Z zamenjavo dotrajanih vodovodnih cevi ali električnega omrežja še nihče ni obogatel. (In tukaj je tistih 2000 milijard dolarjev razlike, ki jih Amerika ne bo videla.) Gradilo se bo pa le, kapital se bo obračal, nastalo bo nekaj sto tisoč delovnih mest in predsednikovi prijatelji bodo služili. Nemara z kdo ve koliko obvodi celo Trumpov imperij sam.
Ne bo pa to edino Trumpovo darilo Wall Streetu. In tudi napovedani davčni posegi, med njimi znižanje davka na dobiček (s 35 na 10 odstotkov) in odprava davka na dediščine, bodo »pozitivno vplivali« na gospodarsko rast. Še vedno so, čeprav nikoli v niti približno napovedanem obsegu in nikoli dolgoročneje. Tokrat utegnejo kapital privabiti predvsem ponovno odpiranje premogovnikov, odprava omejitev za »drobljenje« nafte in plina ter verjetna občutna podražitev uvoznega jekla, vendar povečani davčni prilivi iz tako spodbujene gospodarske rasti ne bodo zadostovali (spomnite se Ronalda Reagana) za pokritje z odpustki povzročenih izpadov.
Bolj zanesljivo kot podvojeno (na štiri ali celo pet odstotkov) rast je videti nekaj drugega. Namreč (tako dolgo želeno) rast inflacije. Če je Obama hotel gospodarstvo s povečanjem javnega dolga spodbuditi v času recesije, bo Trump to očitno počel v času malodane polne zaposlenosti in najbrž že onstran vrhunca gospodarskega cikla. Slama, vržena na pojemajoči ogenj, resda naglo zagori, namočena v bencin še bolj, a plamen enako naglo tudi ugasne. Potem je še temneje in hladneje.
Kako naglo in visoko, zlasti pa kako dolgo bo gorela Trumpova slama, je nemogoče predvideti. Nekateri ekonomisti ocenjujejo, da največ do vmesnih kongresnih volitev leta 2018 (kar bi ravno še zadostovalo za ohranitev republikanske večine), drugi, da lahko Trumpu osvetli kampanjo za ponovno izvolitev leta 2020. Glavna neznana spremenljivka je dejstvo, da Trumpova ekonomska ekipa še ni znana. Če bo »uravnoteževana« podobno, kot nakazujejo prva imenovanja v ožjem štabu in na represivnih položajih, se utegne marsikaj zgoditi drugače, kot je bilo napovedano in zapisano. Ali pa sploh ne. Če bo Trump »forsiral« trgovinsko vojno, pa se utegne zameriti celo delu svojih dosedanjih podpornikov in imeti hude težave z republikansko večino.
Tako ali drugače, posledice čudaške trumpistično-republikanske mešanice sprevrženega kejnesijanstva in precej klasične reaganovske »neoklasike« bodo po verjetnem prehodnem blagodejnem učinku rušilne. Ne le v ekonomskem pogledu. Ne le za ZDA.
