Letošnja najpomembnejša novost je, da sprejemamo v goste Tolmin, ki je letos prejel naziv alpsko mesto. Naše poslanstvo sicer ni, da bi organizirali predstavitve mest, a bo Tolmin k sejmu veliko prispeval s svojo kulturo, kulinariko, zgodovino in umetnostjo, nastopili bodo denimo Jan Cvitkovič, ki je v Tolminu preživel mladost, pa vokalna skupina Snežet, Janez Škof… Že od lani gre sejem na obisk k ljudem, ki iz različnih razlogov ne morejo nanj, denimo v vzgojno-varstvene domove, zapore, materinske domove, otroške oddelke bolnišnic. Sejem namreč ni zgolj komercialna in kulturna prireditev, ampak tudi družbeno odgovorna in družabna prireditev.
Letos bodo imeli na odprtju pomembno vlogo mladi, predstavila se bo najmlajša slovenska založba Knjigoraj. Lani so jo ustanovili otroci četrtega razreda OŠ Valentina Vodnika, ki imajo že okoli štirideset unikatnih, zvezanih knjig. Mladim želimo dati na sejmu vsako leto več poudarka, kar smo želeli doseči tudi z letošnjo celostno vizualno podobo. Še bolj bo to opazno prihodnje leto, ob stoletnici prve slovenske slikanice Martin Krpan.
A 280 spremljevalnih dogodkov se zdi vseeno pretirana številka, da bi bili vsi res kakovostni.V isti uri se včasih zgodijo trije ali štirje različni dogodki in zavedamo se, da imaš težko resen pogovor, ko se ob enajstih dopoldne na sejem vsujejo razredi osnovnošolcev. Razmišljali smo o zmanjšanju števila dogodkov in s tem povišanju kakovosti, a bodo denimo letos debatne kavarne tako zanimive, da bi bilo škoda zavračati prijavljene tematike. Podrobno poznam sejem v Vilni, ki ima štiristo spremljevalnih dogodkov – če se torej primerjamo s sejmi našega ranga, ne izstopamo.
Veliko ljudi sejma zaradi neizmerne gneče ne obiskuje več. Razmišljate o selitvi na drugo lokacijo?Problem je predvsem dopoldne, ko pridejo šolarji. Razmišljali smo, da bi njihove obiske zamejili na en dan v tednu, a mladim, ki tako ali tako premalo berejo, ne želimo zapirati vrat. Nismo ne poslovni ne družinski sejem, imamo splošno publiko. Želel bi si, da bi en dan na sejmu posvetili zgolj poslovnim stikom, a to še ni mogoče.
Možnosti, da bi šli v drug prostor, za zdaj ni. Pobuda po vrnitvi na Gospodarsko razstavišče se včasih pojavi, a to bi pomenilo višje cene najema, nujno bi bilo v preusmeritev obiskovalcev vložiti tudi veliko promocijskih sredstev. Opcija so tudi Stožice. Panoga se v tem trenutku ne širi, prej obrnjeno, če bi se torej moral širiti sejem, bi bil to sladek problem. Če bi se pojavilo povpraševanje tujih založb, bi jih lahko za zdaj dali ali v sosednjo stavbo TR3 ali v šotor na ploščad pred CD, kar ni slaba rešitev.
Veliko založb počaka z izdajo knjig ravno na čas sejma. Se vam ne zdi, da je s tem pozornost bralcev in medijev preveč razpršena, da bi posamezna knjiga dobila dovolj pozornosti?Založbe se tega zavedajo, a razlog je tudi ta, da tistim, ki izdajajo knjige s pomočjo javnih sredstev, uspe zaradi zapoznelih odločb ravno v tem času šele izpeljati projekte. Po naših ocenah se na sejmu proda za od okrog 300.000 do 400.000 evrov knjig, kamor stroški prodaje seveda še niso vključeni, torej to ni čisti dobiček. A kljub temu za povprečnega založnika sejem predstavlja pomemben del prihodkov. Če se jim najem stojnice ne bi izplačal, na sejmu verjetno ne bi imeli vsako leto okoli sto založb.
To ne drži povsem: majhne humanistične založbe so se lani uprle zaradi previsokih stroškov. Kako letos rešujete to situacijo?Dali smo jim skupen prostor, »akademsko četrt«, kjer je na štiridesetih kvadratnih metrih zbranih pet humanističnih založb, morda bodo imele celo skupno blagajno. Dali smo jim ustrezen popust, tako kot je to na tujih sejmih. Kvadratni meter najema je pri nas primerljiv s ceno sejmov v Zagrebu, Beogradu, Vilni in Pragi. V spodnjih prostorih je mogoče najeti prostor za 65 evrov na kvadratni meter, kar ni mogoče nikjer drugje. Sicer pa je tudi za obiskovalce dobro, da najdejo podobne založbe na enem mestu. Sejem bi radi v prihodnosti preoblikovali »tematsko«, na enem koncu bi bile otroške knjige, na drugem bolj akademsko čtivo; z založbami z verskim programom nam je to, denimo, že uspelo.
Pred leti ste omenjali morebitno uvedbo vstopnine. Še razmišljate o tem?Letos je ne bo, postopoma jo uvajamo le za najodmevnejše dogodke v Klubu Cankarjevega doma, in sicer evro ali dva, da bo pač treba v roke simbolno vzeti denarnico. Letos bo to za pogovora s Susanno Tamaro in Florence Hartmann. Ljudje drugače dvignejo vstopnice, nato pa na dogodku v oči bodejo prazne vrste. Sejem bo sicer, če ga hočemo razvijati in če si kdaj želimo povabiti kakšnega nobelovca, prej ali slej moral imeti vstopnino. Pamuka so pripeljali v Pulj, zakaj ga ne bi mogli nekoč k nam.
Na sejmu bodo predstavniki ministrstev in GZS podpisali manifest Slovenija bere. Ne bo to zgolj še ena od brezplodnih kampanj?H kampanji nas je spodbudila raziskava bralne pismenosti med odraslimi PIAAC, ki je pokazala, da smo na 28. mestu od 34 držav v OECD. Četrtina Slovencev je funkcionalno nepismenih, kar je katastrofalno. Angleži so daleč pred nami, na 14. mestu, kar angleška vlada označuje za sramotno, pri nas pa rečejo, da je »treba rezultate brati s previdnostjo«. V zadnjih petinštiridesetih letih imamo bistveno boljšo mrežo splošnih knjižnic kot kadar koli prej, desetkrat več prodajnih mest za knjige, izide veliko število knjig na prebivalca, tudi povprečna cena knjige postopoma upada, dostopnost torej ne more biti več problem. A v vsem tem času nismo napredovali v bralni kulturi, število bralcev oziroma nebralcev ostaja enako. Nekaj moramo torej začeti delati drugače.
Lažje bi bilo iti v vrtce in šole, ampak mi tokrat nagovarjamo gospodarstvenike. Z ambasadorji projekta bomo v podjetjih zagnali akcijo Eno podjetje, ena knjiga. Podjetje bo izbralo in »posvojilo« knjigo in v zvezi z njo organiziralo različne kulturne dogodke. Računamo, da bo v projekt v enem letu vključenih več sto slovenskih podjetij, po nekaj letih pa bomo videli učinke. Bo zato prodanih več knjig, honoriranih več avtorjev, bo zato med Slovenci več bralcev? Menim, da ja.
