Ko je ves razumni svet slavil zmago v povprečju doslej najlepšega ameriškega predsedniškega para, se je iz bližnje in drage nam Hrvaške zaslišal glas disonance. Ni šlo za gostilniške kvante nekoga, ki ne loči zrna od plev ali narodnega heroja od haaškega obsojenca. Ne, šlo je za znamenitega fizika, filozofa, politologa, občasnega disidenta s te ali one strani, skratka ugledno in upoštevanja vredno osebnost. Profesor Žarko Puhovski je izjavil naslednje: »Zaradi Melanie Hrvaška izgublja Piranski zaliv.«
Ta stavek mi je sprva zbudil nekakšno neugotovljivo nelagodje. Začel sem brskati po spominu. Od kod bratom sosedom tak strah, če pa so z uporabo akademskih argumentov, podkrepljenih z moderno tehnologijo, uspeli iz arbitraže potegniti največ, kar se je dalo. Potem pa se mi je posvetilo. Vsaj do neke mere. Lanskega poletja sem zapisal prav v tem časopisu, ki ga zdajle berete, naslednje preroške besede (urednika prosim, da jih odšteje od honorarja, ker sem takratno napoved že dobil plačano).
»Piranski zaliv, kolikor nam ga bo prisojenega (po hrvaškem prepričanju v vsakem primeru preveč), je treba potihoma in dobro prodati ali dati v najem. Najbolje Ameriki, ki je močna in demokratična država in ki jo v Evropi zastopa in varuje Nato, preverjeno humanitarna organizacija. In potem si predstavljajmo tisti lepi dan, ko bodo Hrvati poskušali zasesti Slovencem krivično dosojeni del Savudrijske vale. Ko bo hrvaška podmornica za začetek izplula nekje na sredini, bo pred seboj zagledala šesto floto ZDA. Križarka Long Beach pa bo, vredna svojega imena, zgolj s telesom v celoti zakrivala vhod v tisto, kar bodo Hrvati zmotno imeli za svoje morje. Donald Trump, 45. predsednik ZDA, bo, primerno zagorel od sončenja na rušilcu, pomignil hrvaškemu viceadmiralu in ga povprašal po namenih. Potem bo Melania podmorničarjem z nežnim glasom prevedla: 'Tu je vendar Amerika, Slovencev že dolgo ni več v teh krajih.' Samo za trenutek si v domišljiji zarišite obraze hrvaških politikov.«
To napoved sem objavil lanskega avgusta seveda le za vaše oči, for jur ajz ounli, bi rekel James Bond, saj gre za državno skrivnost in ni smela priti v hrvaške roke, da ne pripravijo spet kakšne diverzije. Ta moja vizija je temeljila na daru, ki je v mojem rodu izpričan več generacij nazaj. Gre za jasnovidnost, ki pri meni sicer pogosto zataji, saj bi se sicer marsičemu izognil. A tukaj je neizpodbitno potrjena, že davno preden so se začeli oglašati merilci javnega mnenja, hobotnice, medvedi, pume in kitajske opice, ki vsi zanesljivo napovedo rezultate volitev.
Vendar so stvari, ki mi še niso jasne, in tavam v megli. Le slutim. Kdo bi namreč lahko moje pisanje odnesel Hrvatom in ga še prevedel v njihov novorek? Na sumu imam dva ugledna človeka, na videz sovražnika, najbrž pa dvojna agenta, eden je morda celo trojni. Prvi je Boris Dežulović. Po lastnem priznanju smo ga Slovenci naučili najzapletenejših fines našega jezika. Tako mu ni bilo težko prevesti mojega besedila v glagolico oziroma hrvaški novopis. Drugi pa bi utegnil biti Ervin Hladnik - Milharčič. Že dva priimka nakazujeta sum na dvojnega vohuna. Poleg tega ga ni mogoče spregledati in taki so najprimernejši za diverzantske naloge, ker so najmanj sumljivi. Dobrodušnega obraza in Pavarottijeve postave je kot narejen za to. Mislim, da je vzel moj članek, podčrtal omenjeni odstavek z zelenim flomastrom in ga točno opoldne na Trgu Bana Jelačića izročil domnevnemu sovražniku Dežuloviću, ta pa po izvrstnem prevodu, ki ni zgrešil poante, domnevnemu disidentu Puhovskemu.
Vidite, tako ima zdaj Hrvaška čas, da pripravi ustrezen protinapad. Edina rešitev je, da se mi spet kaj sanja, kar bi utegnilo rešiti napete razmere. Le da bo dotlej treba poostriti varnostne ukrepe. A bognedaj, da bi Dežuloviću omejili pisanje. Sovražnika je treba dodobra spoznati, če mu hočeš biti kos. In kje ga bolje spoznaš kot v tem, kar napiše. Zato bi mu jaz takoj omogočil dve kolumni na teden in ne le ene. Če prav razumem varnostno politiko Dnevnika, so na prav tako navidezno gostoljuben način privili Milharčiča, da mora pisati kot obseden. Prej ali slej ga bodo razkrinkali. Človek piše in piše, dokler se nekega dne ne zapiše.
Ve, drage bralke, pa brez strahu – sanjske knjige pa bajalice na dan. Menda je vsakomur položen ta dar v zibko, le odkriti ga je treba.
