Če je torej že od prve strani jasno, da gre za roman o ljubezni, ali je torej mogoče sklepati tudi to, da je ta naslovna »žalostna žival« ravno ta pripovedovalka, ki pove, da jo je ljubimec Franz zapustil, že davno, ne ve več točno, kdaj, in ga odtlej nenehno pričakuje ali vsaj vzdržuje kot raison d'etre svojega življenja? To bi gotovo lahko držalo, toda v knjigi je še nekaj zapuščenih žensk, pa tudi nekaj nedvomno žalostnih živali: v prvi vrsti brahiozaver, sto petdeset milijonov let star okostnjak, za katerega ta ženska skrbi v muzeju, pa tudi mravlje medičarice, predmet ljubimčevega proučevanja, čudna požrtvovalna bitja, ki svoj rod pred lakoto obvarujejo tako, da se v času obilja preobjejo do te mere, da se spremenijo v krogle velikosti graha, ki se obesijo na strop mravljišča in nato tedne počasi bljuvajo medico, ki prehranjuje druge mravlje.
Žalostnih živali pa je še več, med njimi je tudi Vzhodna Nemčija, absurdna politična tvorba, ki je ravno s tem, ko je ckrnila, ko so ji podrli berlinsko hrbtenico, šele omogočila srečanje usodnih ljubimcev, prej ločenih z mejo. Toda, kot ugotavlja junakinja, res je tudi nasprotno: ali ni ravno ta politični tvor pravzaprav onemogočil njunega srečanja v mladosti, njunega pravočasnega trka, ki bi jima omogočil vseživljenjsko srečo brez prešuštva, dvomov, obupa? So torej ljubezni, tiste prave, brezkompromisne, tisti nedvoumni občutek, da si nekomu zapisan, usojene, a hkrati podvržene banalnosti zunanjih (banalnih političnih) okoliščin? Polstoletno poniževanje polovice naroda in vzvišenost druge polovice se zdita le drobec v zgodovini obstoja brahiozavra, a devastacija, ki sta ju povzročili, seže globoko pod kožo družbe in posameznika, tako globoko, da se zdijo rane celo nezaceljive. Nezaceljive kot tiste, ki jih povzroči konec ljubezni. Četudi ženska, ki je zamudila mladostno ljubezen, dolgo trdno verjame, da jo je srečala pač v zrelih letih, da je zamujeno mogoče nadoknaditi, da je življenje mogoče začeti na kateri koli točki daljice.
Radikalnost te strastno zaljubljene ženske, ženske, ki nikoli prej, ne v matični družini, ne v svojem zakonu, ne v materinstvu, ni doživela, še slutila ne, kako vseprežemajoča je lahko ljubezen, je v filozofskem smislu nekakšen eksistencialni upor zoper trivialnost življenja, povprečnega, sivega, praznega. V psihološkem smislu je stiska, je histerija ob slutnji izgube, je uničevalna in samouničevalna panika, nori strah pred izgubo smisla bivanja, ki so ga nenadejana strast, odkritje erosa in nepojmljive magije telesnosti pljusknili vanjo. In ravno v tem smislu je ta nenadna srečna združitev, postopno odkrivanje razlik in zatajitev, odmikanje in končno razočaranje, tudi zgodba o dveh polovicah ene države, strastno ponovno združenih, nato pa odčaranih nazaj v sivino dneva.
