V Ljubljani je okoli 1600 ulic. Le peščica jih je poimenovanih po ženskah, večina med njimi so to borke NOB ali aktivistke. Nekaj pa jih je kljub vsemu poimenovanih po ženskah, ki so zaradi svojega kulturnega ali znanstvenega dela pomembne za slovensko družbo. Nerodno je to, da so te ulice navadno kje na samem. Filozofinja Alma Sodnik ima denimo ulico v šišenski industrijski coni, etnomuzikologinja Zmaga Kumer pa v rudniškem trgovskem središču.
Malo bolje jo je odnesla Franja Koširjeva, po kateri je poimenovana ulica v Vižmarjah. Čeprav je to ulica, ki se odcepi od Taborske ceste čez polje in na v razen nekaj hiš in poslopij Kmetijske zadruge ni ničesar, je ulica vsaj umeščena na kraj, ki je bil pomemben tudi za Franjo Koširjevo, domačinko iz Tacna. Namreč prav na tem mestu je bil 17. maja 1869 sedmi tabor taborskega gibanja, na katerem je 30.000 ljudi vzklikalo Zedinjeni Sloveniji. Ena od govornic na tem taboru je bila tudi Franja Koširjeva, tedaj šestnajstletna narodno prebujena deklica pa je postala zvezda časopisnih zapisov o taboru. Ob ulici, sredi travnika, je tudi spominsko obeležje taboru.
»Lepa je kot zarja!«
Toda Franja Koširjeva ni dobila svoje ulice le zato, ker je bila govornica na taboru. V slovensko zgodovino se je zapisala kot muza Frana Levstika, kot njegova Julija. Franja Koširjeva je bila gostilničarjeva hči, a njen oče je zgodaj umrl, tako da je bilo dekle bogata dedinja. Snubci so jo obletavali kot za stavo, njeno srce pa je bilo za Frana Levstika. Obstaja več različic tega, kako sta se srečala: v gostilni, na taboru ali na izletu, ki so ga priredili ljubljanski sokoli v okoliške kraje, se pravi v Tacnu, tacenska dekleta pa so jim priredila sprejem.
Tudi na tem zborovanju je govorila Franja in nekdo iz občinstva je med njenim govorom zaklical: »Lepa je kot zarja!« Legenda pravi, da je to izrekel prav Levstik. Čez leto dni, na taboru, mu je podarila rože. Med dekletom in dvajset let starejšim literatom je vzplamtela ljubezen, ki pa je ostala nesojena. Ona je bila obljubljena nekomu drugemu, on je odšel na Dunaj. Dve leti sta si dopisovala, Levstik pa je dekletu posvetil svoje edine ljubezenske pesmi – Franjine pesmi. Levstik je o njuni zvezi zapisal: »Ona lepa kakor sonce, a jaz grd; ona mlada kakor jutranja rosa, a jaz že prestar nje dobi; ona bogata in častite hiše, a jaz ubog in nič na zemlji; ona vsa ljubezniva, a jaz brez nobenega svojstva, kar utegne pridobiti žensko, posebno tako mlado, kakor je Franja…«
Levstika je preživela za 40 let
Marca 1872 je napisal pesem Slovo, v kateri se poslavlja od svoje mlade ljubice. Franja se je nato poročila z gostilničarjem iz Sežane, a po petih letih ovdovela in živela sama s hčerko. Dokler ni v časopisu leta 1886 prebrala novice, da se je v Ljubljani izgubil hudo bolan Fran Levstik. Ker novici ni verjela, mu je napisala pismo. Levstik ji je odgovoril in ponovno sta obudila pisemsko razmerje, razglabljala o svoji nesojeni ljubezni in celo načrtovala, da bi skupaj zaživela, kar pa je preprečila Levstikova smrt čez pol leta. Franja Koširjeva ga je preživela za 40 let.
Kot rečeno, je danes Ulica Franje Koširjeva pot, ki pelje čez gmajno. Je pa res, da njen naslov nosi tudi nekaj hiš, ki sicer stojijo ob Spomeniški ulici. Tako ulica le ni popolnoma prazna. Sicer so konec osemdesetih let Franji Koširjevi v Tacnu postavili tudi spominsko ploščo, že od tedaj pa je pobuda, da bi ljubezni med Franjo in Franom posvetili tudi spominsko sobo.
Ulica Franje Koširjeve v Tacnu
Dnevnik
PODATKI
