»Na lastni koži sem občutil vse nesmisle zakonodaje, ki onemogoča pasivno gradnjo in prenovo ter ne dopušča obnovljivih virov in učinkovite rabe energije,« pripoveduje Bojan Tomc, sodni izvedenec in cenilec nepremičnin, ki se že tri leta zaman trudi za dovoljenje, da bi hišo v slovenski Istri prenovil po najsodobnejših standardih skoraj ničenergijske hiše. Stroga zakonodaja lastnike zaščitenih stavb kulturne dediščine sili v življenje, kot je bilo v Sloveniji pred 200 leti, je prepričan.
Na tnalu okoljska in energetska zakonodaja
Zavod za varstvo kulturne dediščine mu ne dovoli vgradnje trislojnih panoramskih oken, temveč zahteva majhna okna. Hiša mora imeti dimnik, čeprav ga ne potrebuje. Prepovedali so gradnjo balkonov, teras in zimskih vrtov. »Enako velja za sončne elektrarne, čeprav je hiša v delu države, kjer je možnosti za izkoriščanje sončne energije največ. Zaradi strogih zahtev varovanja kulturne dediščine ni mogoče izpolniti okoljske in energetske zakonodaje,« opozarja Tomc.
Da kulturnovarstvene zahteve onemogočajo takšne energijske prenove, pri čemer še zlasti omejujejo posege, ki spreminjajo videz stavbe, pritrjuje Mitja Lenassi iz Inženirske zbornice Slovenije. »Mnogokrat sta težavi že toplotna izolacija in namestitev fotovoltaičnih panelov,« pripoveduje.
Takšne omejitve so sicer zakonsko povsem upravičene, saj je kulturna dediščina izvzeta iz zahtev energetske oziroma okoljske zakonodaje in zanjo sodobni standardi gradnje in prenove ne veljajo. »Lastnosti, ki odgovarjajo pasivnim stavbam, v starih hišah skorajda ni mogoče doseči, zato tistim, ki hočejo živeti v pasivni hiši, priporočamo novogradnjo, čeprav je ekološko manj sprejemljiva od prenove,« ocenjuje generalni konservator zavoda za varstvo kulturne dediščine Robert Peskar.
Številne prednosti in nekatere alternative
Pri objektih kulturne dediščine je pomemben tudi njihov širši kulturnozgodovinski, družbeni, prostorski in gospodarski pomen, zaradi katerega so bili navsezadnje zavarovani. »Slovenija se vse bolj uveljavlja kot kulturnoekološka država, kar je pomembno za razvoj turizma in drugih sorodnih panog. Zato država svoje kulturne dediščine ne varuje zaradi ohranjanja zgodovine, temveč da bi ohranjala prihodnost,« opozarja Peskar. To pa po njegovem prepričanju ne pomeni, da bi kdor koli moral živeti kot pred 200 leti. »Vsak objekt, tudi spomeniško zaščiten, je mogoče energetsko izboljšati,« poudarja. Različnih možnosti je več, od namestitve toplotne izolacije, toplotne črpalke, vgradnje prezračevalnega sistema z vračanjem toplote…
Dobil po glavi, ker želi delati pošteno
A v Tomčevem primeru nobena od alternativ ni uporabna. »Pri meni ne gre za staro hišo, ampak za ruševino,« pravi. Od prvotne dvoetažne stavbe z več kot šestimi metri višine so po njegovih besedah ostale zgolj dva metra visoke stene, ker se je hiša s streho vred sesula sama vase. »Parcelo mi je prodala Občina Koper kot mačka v žaklju, ker mi niso povedali, da zanjo veljajo omejitve. Kupil sem 134 kvadratov stavbišča, 500 kvadratov dvorišča in 500 kvadratov ekstenzivnega sadovnjaka, na katerih sem hotel rešiti stanovanjski problem treh družin. Dobil sem podrtijo, ki ji oni rečejo kulturna dediščina,« je razočaran Tomc.
Čeprav so mu vsi projektanti in statiki svetovali rušenje, zdaj nepremičnine brez nesorazmerno visokih stroškov prenove ne more uporabiti. »V okoliških vaseh sem poslikal sto hiš, pri katerih pod krinko varstva kulturne dediščine najdete vse mogoče, od PVC-oken, teras nad garažami, sončnih elektrarn… Čim neka nepremičnina stoji, je nihče več ne kontrolira,« je spomnil na neučinkovitost gradbene inšpekcije, ki le še povečuje občutek nemoči in frustracije tistih, ki se borijo z birokratskimi mlini.
