Delovno okolje je za novinarje postalo zelo težko. Vlada sprejema zakone, po katerih je novinarje zelo preprosto sodno preganjati. Na zatožni klopi lahko pristaneš, če razširjaš napačne novice ali pa ogrožaš stabilnost družbe. Takšne obtožbe se lahko uporabijo proti vsakemu glasu nasprotovanja. Zanje jim sploh ni treba najti konkretnih zlorab posameznega novinarja. Dejansko je takšna zakonodaja protiustavna, saj egiptovska ustava prepoveduje zaporne kazni zaradi podajanja lastnega mnenja. Toda ljudi se preganja ne glede na to, kaj zapoveduje ustava.
Prišlo je tudi do sprememb v lastništvu medijev. Večina mainstreamovskih medijev se je znašla pod novim lastništvom poslovnežev, ki so povezani z vlado. Tako prihaja do številnih primerov samocenzure. Pritiskov na medije pogosto sploh ni treba izvajati vladi, to delo zanje prevzamejo kar lastniki medijev. Znebijo se kritičnih glasov in zagotovijo, da vsebina poročanja ostane znotraj okvirov, ki si jih želi vlada. Prav tako je postalo nevarno poročati s kamerami s terena.
Vaš spletni medij Mada Masr je eden izmed redkih zadnjih neodvisnih medijev v Egiptu. Zakaj vam vlada še dovoljuje, da opravljate svoje delo?To je dobro vprašanje. Tudi sami se to sprašujemo in sanja se nam ne, zakaj še vedno lahko izhajamo. Veliko ljudi je pričakovalo, da nas bodo zaprli. Tudi sami smo mislili, da bomo postali tarča vlade, ko se je stopnjevalo zatiranje civilne družbe in medijev. A ker nimamo velikega lokalnega dosega, nekateri mislijo, da nismo pretirano zanimivi za vlado. Toda obstaja tudi druga teorija. Lotili naj bi se nas v ugodnem trenutku, ko zaradi našega zaprtja ne bodo soočeni z visoko politično ceno. Dejansko ne vemo, zakaj še izhajamo. Nekaj medijev so nasilno zaprli, spet drugi so se sami odločili za prenehanje izhajanja. Res sedaj izstopamo kot eden zadnjih neodvisnih medijev. Morda je tudi naš mednarodni doseg neke vrste zaščita.
So vas in vaše kolege doletele kakšne grožnje režima?Nobenih neposrednih groženj ni bilo, razen ene. Kolega je bil aretiran zaradi zgodbe, pri kateri je delal. Preiskoval je vojaški sodni postopek proti skupini oficirjev, ki so bili obtoženi priprave državnega udara. Klican je bil na zaslišanje vojaške obveščevalne službe, nato so ga priprli za štiri dni in vložili obtožnico na vojaškem sodišču. Nato pa je bil po močnih mednarodnih pritiskih preprosto izpuščen brez razlage. Še vedno ne vemo, ali je obtožnica proti njemu še veljavna ali so jo zavrgli.
Ob zatiranju medijev prihaja tudi do zatiranja civilne družbe in nevladnih organizacij. Kakšna država je postal Egipt tri leta po vojaškem strmoglavljenju predsednika Mohameda Mursija?Premikamo se skozi zelo represivno obdobje. Egipt je postal država z enim glasom – tako v parlamentu kot v medijih. Obstaja zelo malo prostora za glasove, ki ne zastopajo države ali pa so z njo povezani. Sedaj živimo v zelo represivni družbi.
Kakšna je razlika med Al Sisijevim režimom, prejšnjo Mursijevo vlado in njenim predhodnikom – režimom Hosnija Mubaraka?V mnogih pogledih je Al Sisijev režim najbolj represiven doslej. Čeprav je bil Mubarak diktator in je obvladoval medije, je vedel, da mora obstajati tudi prostor za opozicijske. Sistem je resda deloval v koordinaciji z državo, toda vendarle je obstajal prostor za drugačne glasove. Mubarak je bil zadržan do popolnega zatiranja civilne družbe. Ni se ga lotil v takšnem obsegu, kot se dogaja sedaj.
So protestna gibanja zaradi dvoličnega odnosa tujine izgubila upanje, da demonstracije lahko prinesejo kakšne spremembe?Večina prebivalstva je utrujena od nenehne nestabilnosti v državi. Državni mediji so jim nenehno vcepljali v glavo, da so za slabo stanje našega gospodarstva krivi protestna gibanja, opozicija in revolucije. Sedaj tako med ljudmi prevladuje upor proti kakršni koli novi nestabilnosti. Hlepijo po stabilnosti in izboljšanju gospodarskih razmer. Prepričani so, da bi novi protesti utegnili preprečiti razvoj dogodkov v to smer.
Kaj je pet let po demonstracijah, s katerimi je bil strmoglavljen Hosni Mubarak, v Egiptu še ostalo od arabske pomladi?Težko je reči, ker je zatiranje sedaj tako močno. Upala pa bi, da bodo po umiritvi razmer ostale neke pozitivne spremembe v družbi in politični participaciji ljudi. Če ne bo več oprijemljivih civilnih gibanj, pa si želim, da bi vsaj nekaj sprememb ostalo v zavesti ljudi.
Obstajajo sedaj vsaj razprave o političnih spremembah, pa čeprav le pod površjem?Zaradi slabih ekonomskih razmer v družbi raste nezadovoljstvo. Al Sisi je obljubil marsikaj, toda gospodarstvo še naprej tone. Višajo se cene dobrin, čez noč smo morali devalvirati vrednost egiptovskega funta. Prebivalstvo začenja dvomiti o obljubah režima in narašča jeza. Življenjske razmere postajajo zelo kritične za najrevnejše sloje. Toda ljudje si nezadovoljstva zaradi bojazni pred nestabilnostjo ne upajo preliti v dejanja. Demonstracij v danih okoliščinah ni mogoče izvesti, ker bi jih nemudoma zatrli.
V Egiptu so v zadnjih mesecih poskočile cene elektrike za od 25 do 40 odstotkov. Skrčile so se državne subvencije, povišali so se davki, inflacija je s 15 odstotki na najvišji ravni v zadnjih osmih letih. So bili vsi ti ukrepi nujni za obvladovanje gospodarske krize?To je vse posledica gospodarske in finančne krize s tujo valuto. Centralna banka ni več hotela ščititi vrednosti funta proti dolarju in je menjalni tečaj prepustila trgu. Zaradi tega je bil funt čez noč razvrednoten. To je pripeljalo do povišanja cen vseh produktov, predvsem tistih iz uvoza. Prišlo je tudi do povišanja cen bencina. Gre za obupane ukrepe vlade v zadnjem trenutku. Mnenja analitikov o njih se razlikujejo. Nekateri menijo, da prihajajo prepozno, spet drugi so prepričani, da bodo morda nekoliko pomagali.
Se ljudje na glas pritožujejo o svojem razočaranju nad režimom?O nezadovoljstvu ljudje ne govorijo na glas. V ožjih družbah, kjer se vsi poznajo, se zagotovo pritožujejo. Toda neznancem se zagotovo ne bi odprli, saj obstaja nenehna bojazen, da bi kdo lahko bil ovaduh.
Kako je potem mogoče v takšnih razmerah izvesti politične spremembe?Tudi civilnodružbena gibanja se zavedajo, da so v eksistenčni krizi, ko morajo najprej zaščititi svoje preživetje. Od teh glavnih političnih sil ne boste našli citatov, poskušajo se držati čim bolj pod površjem. Ne zahtevajo odhoda Al Sisija. Poslužujejo se orodij, ki so primerna za ta trenutek – objavljajo sporočila za javnost in sodelujejo s sindikati. Pred nekaj meseci so po velikem zatrtju demonstrantov povsem prepovedali proteste. Menili so namreč, da bi v danih okoliščinah cena za nadaljevanje demonstracij bila prevelika. Sedaj je njihov glavni cilj iz zaporov spraviti okoli 40.000 v zadnjih letih priprtih ljudi.
Izkazalo se je, da je egiptovska družba zelo razdeljena med podpornike Muslimanske bratovščine in njihove nasprotnike. Je mogoče ta prepad premostiti v dogledni prihodnosti?Zatiranje Muslimanske bratovščine je bilo v minulih letih tako silovito, da v tem trenutku ni možnosti sprave. Nad podporniki bratovščine so izvajali masakre, njihove voditelje so ubijali, metali v ječo in izganjali iz države. Sodno so preganjali tudi ljudi, ki sploh niso bili povezani z bratovščino.
Je torej egiptovska politična kriza zgolj preložena?Ne, dogaja se že sedaj. Toda kako se bo stopnjevala in kdaj se bo to zgodilo, ne vemo. Kriza je na dolgi rok nevzdržna. Režim ne bo mogel družbe dolgo zatirati v takšnem obsegu, ljudje pa gospodarske krize ne bodo večno prenesli. To je recept za eksplozijo.
Predsednik Al Sisi pravi, da se morajo ljudje odrekati za skupno dobro.Ljudje so sprejeli ta poziv in mu sledili. Toda ko ne bodo več zmožni prehraniti svojih otrok, mu ne bodo več sledili. Takšna retorika je dejansko bila precej priljubljena, saj je bilo rečeno, da Egipt prehaja obdobje, ko dobiva številne grožnje iz tujine. Toda tudi največji privrženci Al Sisija ne bodo več stali križemrok, ko ne bodo več zmožni prehraniti svojih otrok.
