Plakati, s katerimi National Geographic tudi po Ljubljani na vsakem vogalu oglašuje Mars, že nekaj časa namigujejo na to, da je televizija na svojo novo miniserijo, »serijo, kakršne svet še ni videl«, izjemno ponosna in da nanjo tudi veliko stavi. Da ne gre za majhno stvar, je bilo jasno že, ko so k sodelovanju kot izvršna producenta povabili Briana Grazerja in Rona Howarda, za Čudoviti um z oskarjem nagrajenega režiserja, ki si je s soproducentom Grazerjem takrat razdelil tudi oskarja za najboljši film. Howard je znan po filmih, ki ugajajo publiki in pogostokrat tudi kritikom, z vesoljem pa se je ukvarjal že leta 1995 v svojem Apollu 13, filmu o tretji človeški odpravi na Luno, zato so bila pričakovanja od serije Mars velika. Prevelika.
Televizije, tudi tiste, ki so doslej ponujale izključno dokumentarne vsebine, v zadnjem času vedno pogosteje zagrizejo v igrani program in National Geographic pri tem noče biti izjema. Mars ni popolnoma fiktivna serija, saj vključuje tudi arhivske posnetke in pogovore z astronavti ter drugimi strokovnjaki, vendar pa je jasno, da si želi biti bolj igrana kot dokumentarna.
Dokumentarno boljše od igranega
Prvi del šestdelne miniserije, ki ga je režiral Everardo Gout in je bil na sporedu minulo nedeljo, je pokazal, da gre za bogato produkcijo pa tudi to, da National Geographic morda obvlada dokumentarni program, z igranim pa se še lovi. Zgodba iz izmišljenega dela, v katerem razen Olivierja Martineza ni prepoznavnih igralskih obrazov, je preprosta. Na Mars leta 2033 s plovilom Dedalus pride prva človeška odprava, ki se v začetnih epizodah prebija do bazne postaje, nato ustanovi naselje, na koncu pa se bori s peščenim viharjem, zaradi katerega člani odprave podvomijo o smiselnosti odprave. Rekli bi lahko, da zgodba ni kaj dosti drugačna od Marsovca Ridleyja Scotta, v katerem se je z rdečim planetom spopadel samo en človek, ki ga je igral Matt Damon, a prav primerjava s tem filmom pokaže, kako skromna je v svojih dialogih in likih serija, ki hoče biti dramatična, a je bolj kot kaj drugega kvazifilozofska in meditativna. Skratka dolgočasna namesto zabavna. Zabava na drugi strani veliko bolj uspe dokumentarnemu delu in komentatorjem, ki predstavljajo podvige in načrte, ki jih imajo ljudje z vesoljem, pri tem pa je najbolj zanimiv Elon Musk s svojim vesoljskim programom SpaceX, ki si želi, da bi iz Marsa ustvarili planet, na katerem bi lahko živeli, še prej pa to, da bi nanj sploh spravil človeško posadko.
