V zgodovinsko pomembni stavbi Fulton Market, nekdaj trgovskem središču New Yorka, se bo v petek začel dvoboj za naslov svetovnega šahovskega prvaka. Če je bil leta 2012 dvoboj med Vishyjem Anandom in Borisom Gelfandom eden »najstarejših« v zgodovini (po seštevku let obeh igralcev), lahko tokrat govorimo o menjavi generacij: svetovni prvak Norvežan Magnus Carlsen bo 26 let dopolnil na dan zaključka dvoboja, 30. novembra. Njegov izzivalec Rus Sergej Karjakin je deset mesecev starejši, kar pomeni, da nas čaka »najmlajši« dvoboj v zgodovini!
Obenem bo to prvi dvoboj igralcev, ki sta tako rekoč zrasla pred računalniškim zaslonom. Razvoj računalniških programov je v zadnjih dvajsetih letih močno spremenil vrhunski šah: vse pomembnejša je veščina natančnega računanja, pa tudi pomnjenja dolgih variant. Zaradi zgoščenosti in lahke dostopnosti šahovskih znanj danes petnajstletnik z naslovom velemojstra ni nikakršna senzacija, kot je bil v času Bobbyja Fischerja, ki mu je to uspelo leta 1958. Na večni lestvici najmlajših velemojstrov Bobbyja ne najdemo več blizu vrha, kjer je še vedno izzivalec Karjakin, ki je postal velemojster pri 12 letih in 7 mesecih. Svetovni prvak ni daleč zadaj: ta dosežek mu je uspel pri 13 letih in 4 mesecih, kar ga uvršča na tretje mesto… Ker sta uspela že kot dečka, imata za seboj desetletje nastopov na najvišji ravni in tudi že 43 medsebojnih partij, od hitropoteznih do klasičnih. Prevladuje Norvežan, omenimo le njuno razmerje v klasičnih zmagah: štiri proti ena.
Carlsena privlačijo neraziskani položaji
Na lestvici Mednarodne šahovske zveze je Carlsen prvi že dobrih pet let, večino časa z znatno prednostjo pred zasledovalci. Naslov prvaka je osvojil pred tremi leti, ko je gladko opravil z dotedanjim šampionom Indijcem Anandom. Leto pozneje je naslov ubranil z istim nasprotnikom in s precej več težavami. Prav tu je morda njegova šibka točka: igra v dvoboju. Kot je pokazal Anand v drugem dvoboju, Norvežanu bolj ustrezajo turnirji. Torej okolje, v katerem lahko pokaže svojo moč med več nasprotniki. Poleg tega ima z dvoboji razmeroma skromne izkušnje: le dva je igral in oba z istim nasprotnikom.
Magnusov slog igre je težko določljiv in je še najbližje temu, kar imenujemo »univerzalno«. A univerzalen slog igre ima dejansko le računalniški program. Carlsen je izredno prilagodljiv, enako rad igra vse vrste položajev in otvoritev, najmočnejši pa je v iskanju majhnih prednosti in možnosti nadaljnje igre, celo tam, kjer se drugi že pripravljajo na delitev točke. Njegov nabor otvoritev daje včasih vtis, da je potreben popravkov, a tu si ne gre delati iluzij: prvakova teoretska podkovanost ni nič slabša kot pri njegovih nasprotnikih, le da ga bolj kot druge privlačijo neraziskani položaji. Nič čudnega: če jih le doseže, se bo tam verjetno znašel bolje od vsakega nasprotnika. Za obrambo naslova bo torej dovolj, če bo uspel Karjakina preigrati v nekaj dolgih partijah, v katerih bo izzivalec vedno znova blizu remija, a bo na koncu potonil. Ker je dvoboj kratek – 12 partij – lahko za predčasen konec zadoščata že dve zmagi. Nekateri poznavalci napovedujejo prav tak razplet, torej 6,5 proti 4,5 za Carlsena, prav pa jim da tudi statistika: glede na razliko v ratingu (81 točk) bi moral prvak pričakovati 61 odstotkov točk.
Karjakin spominja na Karpova
Ko se je Sergej Karjakin pred dobrim letom na resnično neverjeten način uvrstil na turnir kandidatov, mu je malokdo pripisoval resne možnosti, da bi izmed osmerice prav on postal izzivalec svetovnega prvaka. Dve izmed osmih vstopnic na elitni turnir je ponujal svetovni pokal, nekakšen šahovski Wimbledon, kjer slavi zmagovalec sedmih mini dvobojev. Ker je Rus na poti do zmage 'pokuril' vsaj kakih sedem življenj, je na turnir kandidatov prišel z nekakšnim obstretom nepremagljivosti. To je izvrstno unovčil, z dobrimi živci ubranil cel kup slabših položajev in najbolje zaigral v zadnji partiji, ko je proti Caruani potreboval le remi. Marsikdo še danes meni, da deveti igralec s svetovne lestvice ni prava izbira za izzivalca, toda Karjakin je že večkrat pokazal, da je najboljši, ko je najbolj pomembno. Po tem »stiku z rezultatom« precej spominja na Anatolija Karpova. Pred dvobojem se je izoblikovalo enotno mnenje, da je edina možnost Karjakina ruski analizatorski štab, ki naj bi skuhal nekaj pekočih otvoritvenih presenečenj za prvaka. Če bi mu uspelo eno ali dve takšni presenečenji resnično uporabiti, pri tem pa obdržati potrpljenje v neprijetnih in slabših položajih – teh bo gotovo kar nekaj – potem ni brez možnosti. Možnosti za tak razplet ponuja prav razmeroma kratek dvoboj.
Šahovska hladna vojna
Stopnjevanje napetosti med najmočnejšima državama, ki ga lahko opazujemo v zadnjem času, nas spomni na čase hladne vojne pred pol stoletja. Tudi šport in šah sta imela svojo vlogo pri hladni vojni; kdo se ne spominja dvoboja stoletja v Reykjaviku leta 1972, kjer je, gledano z zahodnimi očmi, Američan Bobby Fischer golorok opravil z Rusom Borisom Spaskim in celotno sovjetsko mašinerijo? V naslednjih dvobojih za prestižni naslov je – po Fischerjevem umiku v zasebnost – vlogo zahodnjaka prevzel kontroverzni Viktor Korčnoj, ki je leta 1976 po turnirju v Amsterdamu ostal na zahodu. Pa šahovska olimpijada v Haifi leta 1976, ki je prinesla sladko-kislo zmago Američanom; kislo zato, ker so jo dosegli ob bojkotu Sovjetske zveze.
Letos, štirideset let pozneje, so ZDA končno osvojile olimpijsko zlato pred Ukrajino in Rusijo (res pa v Bakuju ni bilo Armencev, zmagovalcev treh od zadnjih petih olimpijad). Obrisi šahovske hladne vojne pa se že nakazujejo: na nedavnem memorialu Mihaila Talja v Moskvi ni bilo nobenega Američana, pa čeprav so med prvo svetovno deseterico kar trije. Obenem je bil na otoku Man velik odprt turnir, na katerega so bili povabljeni vsi trije Američani – in nobeden od ruskih zvezdnikov.
Američani so v zadnjih letih veliko vložili v vrhunski šah, a tokrat še nimajo svojega izzivalca, zato pa gostijo dvoboj in seveda navijajo za prvaka. Magnus se v vlogi 'dobrega zahodnjaka' odlično znajde, najde čas za partijo z Billom Gatesom ali klepet z Markom Zuckerbergom, pa tudi reklamo za kavbojke in podobno utegne posneti. Zahodni mediji – kaj šele norveški – ga obožujejo, saj imajo prvič po Fischerju šampiona, ki je – skoraj ameriški. Tudi občasno vedenje za šahovnico na meji dopustnega, pa (ne)nadzorovani izbruhi jeze takoj po porazu – vse to ga dela za medije še bolj privlačnega, pravega šampiona novega kova. Marsikateri šahist, tudi vrhunski, bi se s tako oceno težko strinjal.
Ruski izzivalec je pravo nasprotje vsega tega, tipičen učenec (post)sovjetske šahovske šole, ki je v nasprotju s prvakom v igri ohranil precej elementov predračunalniškega šaha. Njegovo umirjeno vedenje in celotna pojava skoraj potrjujeta stereotip o tipičnem šahistu. Gotovo pa se bo kdo spomnil tudi njegovega nekoliko preglasnega odobravanja ruske priključitve Krima; po svoje vendar razumljivega, saj je Sergej, po rodu Rus, pred petimi leti zamenjal ukrajinsko državljanstvo za ruskega. Po vsem tem torej ni dvoma, da bo imel Carlsen v New Yorku veliko več navijačev in tako rekoč prednost domačega terena. To pa v šahu ni vedno prednost.
