Tako se nam je odprl širok pogled na Fedelejevo glasbo, ki je sicer v celoti zavezana modernizmu, vendar pa optiko do njega ves čas razlamlja: v nekaterih delih se kaže predvsem kot raziskovalec čiste zvočne materije, ki se nato razgraja v kompozicijsko logiko, drugič so njegova dela le napolnjena z bolj določeno, ozemljeno glasbeno semantiko, ki malo koketira celo s postmodernistično palimpsestnostjo. Rekli bi lahko, da Fedele dialogizira s celotno glasbo 20. in 21. stoletja, da spoštuje vsakršno tradicijo, a hkrati izrablja vse sodobne »pridobitve« – tako slogovne (npr. spektralizem) kot tudi tehnične (živa elektronika). Čeprav se zdi morda na prvi pogled takšen pristop izrazito eklektičen, pa se ta glasba razkriva prav nasprotno skoraj kot klasična, kar gre pripisati izraziti kompozicijsko-tehnični dovršenosti in izrazni odmerjenosti skladb. V tem pogledu Fedelejeva glasba natančno odčitava sodobni glasbeni trenutek, ki ga zaznamuje predvsem frapantno vrituozno obvladovanje kompozicijsko-tehničnih prvin, a ga v usmerjenosti v blago sporočilnost tudi presega.
V spominu mi bo tako ostal drugi del prvega koncerta, skladba Pulse and Light, ki se dotika sicer ambiciozne želje po zvočnem predočenju nastanka vesolja, pri čemer je skladba zasnovana na gmotah zvoka, ki v svojih izpeljavah pridobivajo tudi bolj mistične in prostorske poteze. Bolj močna glasbeniška igra – vzajemni dvogovor med klavirjema in tolkalcema – pa je zaznamovala skladbo Phasing. Povsem iz drugega testa so bile skladbe za godala in sopran – ko se je Fedele prisiljen soočiti s tekstovno predlogo, dobi njegova glasba, sicer še vedno osredotočena na mojstrenje zvočnosti, tudi bolj emotivno in vsebinsko ozemljen izraz. S svojimi palimpsestnim navezovanjem na srednjeveške tehnike sekvenc je bil izjemen Četrti godalni kvartet in nato tudi skladba Morolòja Kè Erotikà za godalni kvartet, nekakšna sodobnejša varianta Berijevih Ljudskih pesmi, v kateri je ob izjemnih godalcih Kvarteta Prometeo glasovno briljirala sopranistka Valentina Coladonato, poleg violinista Francesca D’Orazia drugo pomembno glasbeniško odkritje festivala.
Slovenska glasba je dobila priložnost na tretjem koncertu. Neville Hall je skušal svojo skladbo sestaviti iz povezanega niza drobnih zvočnih detajlov oboe in je pri tem ostajal zavezan svoji značilni estetiki bežnih vzgibov in izrazne prečiščenosti, podobno pa je na svojih utečenih tirnicah ostajala Nina Šenk s tehnično tokrat tudi izrazno prečiščeno skladbo Obrisi in sence, ki je za premišljenimi formalnimi robovi skrila tudi nežnejšo zvočno materijo. Po pričakovanjih pa ni bil prav nič nežen in prečiščen material Juhartovih Svetov, le da tokrat takšen poizkus »predramitve« ni bil toliko uspešen, saj se je zdel material večinoma le nanizan in redko povezan v predihano kompozicijsko celoto. Ostaja še Lebičev Barvni krog, ki se je zdel podobno kot Fedelejeve skladbe že klasičen – pa ne toliko zaradi svoje kompozicijske prečiščenosti, temveč bolj zaradi zamolklih obrisov jasne duhovne podstati, kar se zdi velika redkost sodobne tehnicistično zabarvane komponirane glasbe.
Slowind je dal novo informacijo, razgled po italijanskem mojstru je prinesel veliko dobre glasbe, a slovenski glasbeni svet samozadostno čepi doma, zato so tudi v sodobnem omreženem svetu razdalje v resnici vse večje.
