S štirimi zmagami na otvoritvenem veleslalomu sezone, kar doslej v zgodovini ni uspelo še nobenemu alpskemu smučarju ali smučarki, si je Američan pridobil naziv kralja Söldna. V tej sezoni pa se je na uvodni tekmi na tirolskem ledeniku Rettenbach zgodilo nekaj, kar se v alpskem smučanju ni še nikoli. Ligetyja je prehitel slovenski alpski smučar. Zmagovalec petih skupnih veleslalomskih seštevkov je bil peti, Žan Kranjec pa z uvrstitvijo kariere četrti.
Ostajate zvesti proizvajalcu Head. Zakaj?Vsako leto se v alpskem smučanju dogajajo spremembe, zamenja se oprema. Veliko dela nas čaka v pripravljalnem obdobju. Vsak smučar si želi najti izboljšavo, ki mu bo prinesla kakšno stotinko prednosti. Teh malenkosti povprečen spremljevalec svetovnega pokala ne opazi. So produkt ožjega dela ekspertov, ki jih Head nedvomno ima.
Lahko poveste v odstotkih, kako pripravljeni ste na začetku sezone?Nočem govoriti o številki, poleg tega bi ugibal, če bi odgovoril v odstotkih. Vem le, da moja pripravljenost ni maksimalna. Razlog se skriva v dejstvu, da zaradi poškodbe v pripravljalnem obdobju nisem treniral tako dobro, kot bi si želel. Na Novi Zelandiji sem denimo od treh tednov, ki sem jih preživel tam, zaradi prilagojenega programa le en teden treniral zelo dobro. Tudi v Čilu in na evropskih ledenikih nisem ves čas treniral z maksimalno intenziteto. Ko smučam na polno, sem hiter, kar sem navsezadnje dokazal tudi v Söldnu. Zamujen trening lahko nadoknadim z željo in izkušnjami. Zavedam se tudi, da v alpskem smučanju ni nikoli nihče 100-odstotno zdrav. Bližje ko si temu, bolje je.
Lahko rečete, da ste po vseh uspehih, ki ste jih dosegli na olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih in svetovnem pokalu, pri 32 letih še vedno tako motivirani kot denimo pred desetletjem?Zagotovo! Nikoli mi ni manjkalo motivacije. Vselej me je gnala naprej. Prepričan sem, da mi je ne bo kar zmanjkalo. Če sem v preteklosti s svojim smučanjem gnal tekmece, da so delali še trše, da so napredovali, sem tokrat jaz tisti, ki jih lovim.
Koliko časa boste še vztrajali na tekmovalnih smučeh?O tem res ne razmišljam, a se gotovo ne spogledujem s koncem kariere. Thomas Grandi je nekoč rekel, da je treba končati športno pot, ko imaš vsega čez glavo. Če bo kdaj prišlo do tolikšne zasičenosti pri meni, ne bom dolgo odlašal.
Kaj bi vas zadovoljilo ob koncu sezone?Zelo zadovoljen bi bil, če bom marca v Aspnu šestič dvignil mali kristalni globus kot skupni zmagovalec veleslalomskega seštevka. Druga želja so dobre uvrstitve v superveleslalomu. Največji cilj pa bo nedvomno svetovno prvenstvo v St. Moritzu. Rad bi ubranil naslov veleslalomskega svetovnega prvaka.
Veleslalomski dvoboji za zmago med vami in Hirscherjem so več sezon pomenili etapne vrhunce tekem svetovnega pokala. Jih napovedujete tudi letos?Menim, da v tej sezoni v veleslalomu ne bodo v ospredju zgolj najini dvoboji z Marcelom, saj so tekmeci zelo hitri. Posebej Francozi z Alexisom Pinturaultom na čelu bodo trd oreh za najboljše veleslalomiste.
Ste se sposobni še enkrat v karieri približati veleslalomski perfekciji, zaradi katere ste v preteklosti dobili vzdevek gospod Veleslalom?Pravzaprav se nikoli v karieri nisem zares počutil kot gospod Veleslalom. Seveda mi je bilo v čast, ko sem slišal takšne vzdevke. Vselej sem bil zgolj ponosen na svoje alpske smučarske uspehe in le želim si lahko, da se jim bom še kdaj približal.
Imate vi svojega gospoda Veleslaloma?Nedvomno si ta naziv zasluži Michael von Grünigen. On je v osnovi dobil ta vzdevek, kdor koli bi ga nosil za njim, bi moral imeti v imenu dvojko. Švicar je uprizarjal veleslalomsko perfekcijo, s katero si je upravičeno pridobil takšen naziv in kakršne nikoli ni imel Ingemar Stenmark, ki je sicer dosegel največ veleslalomskih zmag.
