Morda je to kontradiktorno, ker imam menda tisto nekaj, kar potrebuješ za oder, menda izžarevam nekaj posebnega. Tako pravijo tisti, ki me gledajo in poslušajo. Medtem ko lahko sama govorim le o tem, kako se na odru počutim. Čutim občinstvo, sebe, trenutno dogajanje, to, kar v tistem trenutku izvajam in hočem podati naprej. Dejstvo je, da moj ego potrebuje oder in žaromete, a za odrom postane ta ego mali človek, ki je kritičen do sebe. To se mi zdi tudi ključ do napredka. Ko si enkrat popolnoma zadovoljen s tem, kar počneš, se lahko upokojiš. Sem zahtevna, do sebe še najbolj. Na neki način rada delujem iz ozadja in sem opora tistim, ki so v ospredju, ter sem rada v interakciji z ljudmi. Za žaromete javnosti bi se morala morda bolj boriti, a očitno nimam teh ambicij.
Ni promocija skorajda nujna v glasbenem poslu, sploh v nekomercialni glasbi?Je, seveda. Toda če gledam žanrsko, je naše delo dejansko subkultura oziroma neka kultura, ki ima povsod po svetu zgolj določen odstotek poslušalcev in sledilcev, tako je tudi pri nas. Časi so težki in zato bi subkultura nasploh potrebovala več podpore. Kako zelo je ta scena dejansko neprepoznavna, vidim na nastopih s Svetlano Makarovič. Še vedno se mnogi čudijo dejstvu, da je ona tudi šansonjerka, skladateljica in ne samo avtorica otroške literature. Potem dojameš, da je v tem prostoru celo Svetlana Makarovič, ki je zame kraljica šansona, zgolj subkultura. Zato tudi vse bolj razumem njeno neomajno držo.
Ko vas v svoje projekte vabijo uveljavljeni umetniki, koliko svobode imate glasbeniki?Pri Svetlani, kjer so poleg mene še Joži Šalej, Nino de Gleria in Blaž Celarec, imamo glasbeniki absolutno svobodo, kar je najlepše pri vsem projektu. Njene pesmi so že v osnovi z melodijo in akordi tako dobro postavljene, da se lahko aranžmajsko vsakič znova s tem materialom poigravamo. Janja Majzelj, recimo, poje isti šanson drugače kot Svetlana, zato se prilagodimo tudi v tem pogledu. Pravzaprav nas vabijo k projektom zaradi nas samih, kakršni smo. Vsak zase je original in ne kopija nečesa, vsakomur od nas je na odru dovoljeno živeti svoj ego.
V številnih zasedbah, kjer igrate, je najpogosteje z vami kontrabasist in skladatelj Nino de Gleria. Kaj je vajin skupni imenovalec?Nino je moja glavna baza ustvarjalnosti, oba sva učljiva, željna znanja in izkušenj, všeč so nama podobne stvari v glasbi, skupaj tudi raziskujeva. Je senzibilen, predan glasbenik, ki ne posluša samo z ušesi in razumom, ampak vedno išče nekaj več.
Očitno imamo vsi, s katerimi se družim, isto strast. To so nastopi in koncerti. To bi lahko primerjala z adrenalinskim športom, od katerega sčasoma postaneš odvisen. Poslušalci in oder nam dajejo posebno energijo, drugačno, kot jo imamo na vajah ali snemanjih. Ravno pred kratkim sem pomagala kot nadomestni violinist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija s klasičnim programom, in čeprav je šlo ravno tako za odrski nastop, sem imela res hudo tremo. Gre za drugo vrsto energije, drugačno skupinsko odgovornost, zato me je še toliko bolj fascinirala njihova rutiniranost in predanost muziciranju.
Čeprav ste na Akademiji za glasbo diplomirali iz violine in prejeli študentsko Prešernovo nagrado, ste si kdaj sploh želeli igrati v klasičnem simfoničnem orkestru?Pravzaprav so stvari prihajale same po sebi, vedela sem le, da želim igrati violino in pri tem sem imela absolutno podporo mame, ki me je vzgajala sama. V procesu znotraj institucij je bilo kdaj tudi težavno, vendar je pot tista, ki šteje. Danes gledam na to kot na odlično izkušnjo, ki je za mladega človeka nujno potrebna za osebnostno rast. Življenje je namreč cela paleta barv, ima tako svoje temne kot svetle trenutke. Vendar pa je moja narava precej uporniška in najbolj zaživi ob rigidnih pravilih nekih institucij; takrat se zbudi v meni panker in ne morem si kaj! To se odraža tudi v mojem igranju. Večina ljudi potrebuje sistem za okvir, znotraj katerega lahko vzdržujejo red in disciplino, zato je dobro, da so tam. Žal pa niso prizanesljivi do posameznikov, ki izstopamo, in to me jezi. Motijo me tudi predalčki znotraj glasbe same, ki se med seboj stigmatizirajo in so dejansko nepotrebni. Muzika je muzika. Žal meje v glavah še vedno ostajajo.
Kako pristopite k avtorskim glasbenim podlagam?V gledališčih je spet okvir, v katerega si ujet, si v službi več idej in ljudi. Popolnoma avtorsko svoboden je na primer lahko Milko Lazar ali Aldo Kumar, kadar gre za glasbo, ki je sama po sebi namen in ni v službi nečesa. Mislim pa, da smo lahko srečni, saj kljub zahtevnim časom lahko še vedno delamo to, kar želimo in ljubimo. Ni nam treba za vsako ceno početi nečesa zgolj zato, da preživimo. No, čeprav nismo daleč od tega dejstva.
Delujete kot svobodna umetnica, pa me zanima, kakšen »luksuz« je biti noseča prekarka?Nosečnost si kot svobodni umetnik lahko privoščiš, če imaš še nekoga, ki ti pomaga. Meni pomagajo dobri ljudje. S tem se niti ne obremenjujem preveč, bolj me spet moti rigidnost sistemov, da, tudi ko gre za nosečnost. Dobro, sistem naj stoji, če že mora, toda morali bi si dopustiti vsaj malo tiste balkanske improvizacije, kjer je človek na prvem mestu.