Za 35-letnega slovenskega smučarja skakalca Roberta Kranjca se je predolimpijska sezona končala še pred prvo tekmo svetovnega pokala konec meseca v Kuusamu na Finskem. Najizkušenejši slovenski reprezentant ima strgano križno vez v desnem kolenu. Prihodnji teden ga čaka operacija v Ljubljani, po njej pa dolgotrajna rehabilitacija. Ob tem je zanimivo, da trdoživi Kranjčan ne počiva, ampak normalno trenira tudi po dvakrat na dan. Tako je bilo tudi včeraj, ko smo se z njim pogovarjali na stadionu v Kranju. Poškodoval se je na ogrevanju na finalni tekmi poletne velike nagrade konec septembra v Klingenthalu. Ko je startal za žogo, ki si jo je podajal z Anžetom Semeničem, mu je spodrsnilo in noga je klecnila.
»Ker ni bilo težav, sem nastopil na tekmi (osmo mesto, op. p.) in nato normalno treniral. Bil sem tudi na pripravah v Innsbrucku, Garmish-Partenkirchnu in Oberstdorfu. Na skakalnici sem naredil osem treningov. Težava je nastala pri dolgih skokih, ko se nisem mogel obdržati na nogah in sem padel, zato sem se iz Oberstdorfa vrnil dan prej kot drugi. Šele magnetna resonanca štiri tedne po Klingenthalu je pokazala, da imam strgano sprednjo križno vez,« je pojasnil Robert Kranjec.
Po posvetu s trenerji in številnimi zdravniki specialisti za kolena se je odločil za operacijo. »Če bi bila sezona olimpijska, bi tvegal in tekmoval. Pri doskoku na snegu obstaja nevarnost, da bi mi zagrabilo smučko in potrgalo vse, kar imam v kolenu. Glede na to, da kljub poškodbi normalno funkcioniram, sem optimist, da se bo vse dobro končalo in se bom lahko pripravil za naslednji izziv – olimpijske igre 2018 v Pjongčangu v Južni Koreji,« je bil zgovoren leteči Kranjčan. Je specialist za smučarske polete, v katerih je leta 2012 postal tudi svetovni prvak z osebnim rekordom 244 metrov.
Kranjec je magnet za poškodbe. Padce je že zdavnaj nehal šteti, ima pa izjemno visok prag bolečine in tekmuje tudi takrat, ko bi bila večina drugih skakalcev na bolniški. Na olimpijskih igrah februarja 2014 v Sočiju si je poškodoval vez v levem kolenu in tekmoval z opornico. Oktobra lani si je ob padcu na treningu v Innsbrucku zlomil komolec in bolečine v roki še vedno čuti ob slabem vremenu. Ko je v drugem delu lanske zime znova ujel dobro formo (dve zmagi v svetovnem pokalu) ter uspešno nastopal na tekmah poletne velike nagrade, ga je tik pred zimo ustavila poškodba kolena.
»Takšen je šport, v katerem je potrebna tudi sreča. Morda bom prav zaradi poškodb še močnejši, ko se vrnem. Odločen sem, da se v olimpijski sezoni vrnem v dobri formi, da bom konkurenčen mlajšim. Če mi to uspe, bom večji zmagovalec, kot sem bil doslej,« ostaja optimist Kranjec. Odkrito prizna, da se je težko sprijaznil s posledicami poškodbe. »Najtežje je v urah, ko sem sam doma. Tedaj imam slabih pet minut in padem v krizo. Vse je dobro, dokler sem v gibanju in nekaj počnem. Najbolj me obremenjuje prosti čas, ki ga imam preveč. V pomoč mi je družina, veliko sem lahko s hčerko Piko. A to bom moral preživeti z mislijo, da se vsaka stvar zgodi z razlogom,« je končal Kranjec.
