Razglasili so ga za elektronsko pošto na steroidih in za pisarniški facebook, v bistvu pa slack v primerjavi s spletnimi klepetalnicami ne ponuja nič revolucionarno novega. Vseeno se je kot virus razširil med poslovnimi uporabniki. Začel je februarja 2014 s 17.000 uporabniki, oktobra letos je naštel že več kot štiri milijone aktivnih dnevnih uporabnikov in več kot 1,25 milijona plačljivih naročnin. Podjetje s sedežem v San Franciscu ima 650 zaposlenih, spomladi so njegovo tržno vrednost ocenili na 3,8 milijarde dolarjev. Ob množici tekmecev velja za »najhitreje rastoči posel v zgodovini poslovne programske opreme«. Globalno so podjetja v lanskem letu porabila za informacijsko tehnologijo več kot 3000 milijard dolarjev, od tega skoraj desetino za programsko opremo, kot je slack.
Kot orodje v računalniškem oblaku je slack namenjen delovnim skupinam v pisarnah in ga je mogoče uporabljati tako na različnih mobilnih napravah in namiznih računalnikih kot na platformah, ki med sodelavci ne omogočajo le posamične komunikacije, ampak tudi skupinsko komunikacijo v realnem času. Skupine so organizirane po tematskih kanalih: uporabnik lahko na primer komunicira hkrati na glavnem kanalu podjetja, kanalu svojega oddelka, ki izvaja določen projekt, obenem pa klepeta s kolegom ena na ena. Uporabnik lahko sodelavcem pošilja datoteke, obdeluje informacije v različnih preglednicah in preprosto dostopa do korespondenc v arhivu. Obenem program omogoča povezovanje z drugimi aplikacijami in storitvami, na primer s skypom, facebookom, twitterjem in dropboxom – slack je nekakšna kombinacija vseh naštetih, vendar le za uporabnika in njegove sodelavce. V osnovni, najbolj omejeni obliki je brezplačen, sicer pa podjetja za uporabo slacka plačujejo od 6,67 do 12,50 dolarja za uporabnika na mesec.
Uporabljajo ga tudi največji
Jedrnatost in neformalnost sporočil, posredovanih v slacku, ustvarjata občutek, da je vzdrževanje stikov s sodelavci manj naporno in da se uporabnik zlahka hitro odziva na vse, kar se dogaja okoli njega. Avtorji slacka poudarjajo predvsem njegovo transparentnost. Če ne dobite elektronske pošte vsaj v vednost, pravijo, mogoče ne boste vedeli, kako in zakaj je prišlo do neke poslovne odločitve v podjetju, to pa lahko pripelje do zamere in zmede. Slack omogoča, da tudi ljudje, ki mogoče zgolj nenamerno niso bili vključeni v korespondenco, dobijo vpogled v določeno poslovno dogajanje.
V svoji interni komunikaciji ga uporabljajo tehnološki velikani, kot so Airbnb, Pinterest in BuzzFeed. Uporabljajo ga tudi v Samsungu in marsikaterem od 500 najbogatejših ameriških podjetij, denimo v trgovski verigi Walmart. Na slacku so raziskovalci v ameriški vesoljski agenciji Nasa in tisti na Južnem tečaju pa tudi birokrati v State Departmentu. Čeprav je narejen za poslovno komunikacijo, se počasi spreminja v družabno platformo, ki pri uporabnikih zamenjuje tudi facebook in linkedin.
Obramba spoznavnosti
Stewart Butterfield, 44-letni izvršni direktor in soustanovitelj Slacka, pravi, da želi prehiteti Facebook in s svojim vplivom na način dela v prihodnjem desetletju doseči to, kar je v zadnjih dveh desetletjih dosegel Microsoft. Butterfield je bil leta 2004 med ustanovitelji platforme za izmenjavo fotografij flickr (Yahooju so jo prodali za 25 milijonov dolarjev), potem pa je neuspešno poskušal prodreti z videoigro in ob tem ustvaril orodje za spletne klepete, iz katerega je nastal slack. Glede na to, da ameriški uslužbenci v povprečju vsak dan prejmejo oziroma pošljejo 122 elektronskih sporočil, je bila slackova arhitektura spletne komunikacije obsojena na uspeh, uporabniki pa so tudi kmalu spoznali njeno ironično past: slack je mnoge rešil tiranije elektronske pošte, obenem pa jih zapeljal v svojo tiranijo – ob delovnikih je uporabnik slacka priklopljen na aplikacijo v povprečju deset ur. »Ustvarili smo nov problem, uporabniki se počutijo preobremenjene,« je priznal Butterfield, ki je težavo, značilno za večino storitev svetovnega spleta, poimenoval kognitivni diabetes. »Tako kot lahko diabetika zaradi pomanjkanja naravnega inzulina preplavi preveč glukoze, lahko uporabnike digitalnih storitev zaradi pomanjkanja naravnega načina za obdelavo podatkov preplavi preveč informacij.« Zato, pravi Butterfield, razvijajo v Slacku funkcijo, ki bo onemogočila, da bi uporabniki dobivali sporočila zunaj delovnega časa. Del rešitve iščejo tudi v pogovornih robotih, avtomatizirani programski opremi, ki samodejno odgovarja na preprosta vprašanja, kot je denimo: ob kateri uri je sestanek ali kaj je za kosilo v restavraciji podjetja. Očitno je to šele začetek, saj je Slack prejšnji teden napovedal partnerstvo z IBM Watsonom, vodilnim svetovnim ponudnikom rešitev s področja umetne inteligence.