Letošnji umetniški vodja in središčni avtor Slowindovega festivala je Ivan Fedele. Njegova izrecno neradikalna glasba je ustvarjalčev osebni glas v mnogoglasju sintez po zaključenem modernizmu. Na večeru violinista Francesca d'Orazia se je postavila ob Beria in Bouleza, zaslutili pa smo tudi stare »vzore« oziroma sublimacijo oblik, na kar nas je sijajni solist neformalno opomnil že izza odra – uigraval se je namreč z Bachom. Skladateljevo podobo je v modrem abonmaju dopolnilo koncertantno delo, ob katerem pa nismo doživeli programskega polja, temveč nametane točke Respighija, Rahmaninova v Respighijevi orkestraciji in Satieja v Debussyjevi orkestraciji.
Sodobni skladatelj je tako najbrž deloval skoraj kot motnja – vrinjen med lenobnost Gimnopedij (banalnosti z izvirnim imidžem) in militantni cinemascope v končnici Respighijevih Pinij, očitno fetiša SF. Prejšnjikrat so se igrale pred dvema letoma in že tedaj je bila njihova prva slika naslovljena v koncertnem listu z besedno zvezo »vila Borgijcev«; morda bo pa ob ponovni izvedbi (čez dve leti?) vendarle jasno, kaj je vila Borghese, kaj pa so Borgijci. Iz osebne hvaležnosti naj omenim klarinetista Massimiliana Mianija; z njegovim vrhunsko občutljivim, široko razpetim solom je bilo lažje preživeti ponovno invazijo »najpomembnejšega skladatelja« naše filharmonije. Slišali smo še platna, orkestrirana po Etudah slikah Rahmaninova; Respighijeva slikarska vnema jim je iznašla celo programske naslove oziroma razlago. Izdelek je Pierre-André Valade oddirigiral z umetniškim erosom kakega poštnega uradnika.
Slowindovi sporedi so v Fedelejevi glasbi razkrivali neulovljivo stapljanje med pristopnimi kodi k zvoku oziroma med zvoč(il)nimi sredstvi, pa tudi nenadne zareze med njimi. Takšno nujno in obenem obvladano dvojnost ureja skladatelj v zaporedja nenehnih drobnih sprememb, v katere so ujeti praviloma skopi okruški gradiva. Postopek lahko seže v gostost in globino, lahko pa se nagne k virtuoznosti, celo taki s površnim pridihom, če skladatelj uporabi na primer ozvočeno oziroma električno glasbilo. Koncert za violino in orkester se že skorajda nagiba k učinku »rockersko« začinjene minimalistične rezanice, a izvajalsko ni preprost (orkester je bil zanesljiv). Fedeleja si sam ne bom zapomnil ravno po tej hladno umetni skladbi, v kateri tudi ni bilo slutiti organskega D'Orazievega potenciala.