Naj povem preprosto. Trgovec z ljudmi zaradi izkoriščanja prostitucije najde ranljivo žrtev, navadno v tujini, jo prepelje v našo državo in jo namesti. Nato jo začne on ali drugi storilec izkoriščati (več kot deset ur na dan, na primer, mora biti na voljo za spolne odnose) in s tem služiti. Poberejo ji več, kot bi ji za zakonito delo pobrala država, ne spoštujejo njenih pravic do zdravstvenega in socialnega varstva, dostojanstva pri delu, pravičnih delovnih pogojev To vse so pravice iz sprejetih mednarodnih pogodb in so zapisane tudi v ustavi.
Ti ljudje niso le zvodniki, so nekakšne pijavke, ki žrtev najdejo in se nanjo prisesajo. Zloraba prostitucije v obliki zvodništva namreč pomeni izkoriščanje osebe, ki se že prostituira, ali pa omogočanje, da to lahko počne (pri tem naj opozorim, da premoženjska korist sploh ni znak tega kaznivega dejanja). Trgovina z ljudmi pa presega golo zlorabo prostitucije, gre za organizacijo celotne verige od iskanja do izkoriščanja. Da bi bila razlika med kaznivima dejanjema prepoznavnejša, se zavzemam za njuno redefinicijo. Pri zlorabi prostitucije je treba jasno navesti, da je kaznivo dejanje lahko storjeno ne glede na privoljenje žrtve. Pri trgovini z ljudmi pa bi morali že v prvem odstavku opisa kaznivega dejanja jasno navesti vse tri elemente, ki so potrebni za izvršitev: ravnanje, sredstvo in namen.
Zadostuje že namen izkoriščanja, ni treba, da izkoriščanje tudi v resnici poteka?Tako je. Temu pritrjuje tudi sodba evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Rancev proti Cipru in Rusiji: dekle so prepeljali iz Rusije na Ciper, kjer je ugotovila, s kakšnim delom se bo morala ukvarjati. Hotela je oditi, a so jo zaprli v sobo, kjer je »padla« z balkona in se ubila. Sodišče je sklenilo, da bi državi morali preiskati okoliščine in znake trgovine z ljudmi, čeprav se samo izkoriščanje še ni začelo.
Pa se te osebe običajno prepoznajo kot žrtve? Na sodiščih pogosto razbremenjujejo storilce, opisujejo, da so se imele bolje kot domaTo so tujke, stare od 18 do 30 let, velikokrat brez šol, nekatere ne znajo niti pisati. Zanje je prostitucija beg iz krize, druge rešitve ne vidijo, ne zavedajo pa se posledic. Tako padejo v vrtinec, iz katerega težko izstopijo. A če bi bilo njihovo novo življenje res tako lepo, zakaj jim potem storilci obljubljajo, da bodo plesalke, natakarice, delavke, in ne povedo kar naravnost, da bodo prostitutke. In če si dekleta s svojim delom zaslužka zdaj lahko privoščijo frizerja ali novo torbico, to še ne pomeni, da niso žrtve izkoriščanja.
Preiskovanje pa je zapleteno.Žrtve, socialno in zdravstveno ranljive, običajno ne priznajo, da se ukvarjajo s prostitucijo, čeprav jih pri nas zaradi tega ne bo nihče preganjal. Sicer pa jim storilci to zamolčijo: govorijo jim, naj se bojijo policije, in jim dajejo navodila, kaj smejo povedati, zato živijo v strahu. Ker so tujke, v glavnem iz Bolgarije, Romunije, z Madžarskega, iz Srbije in Ukrajine, se moramo povezati s pristojnimi v tujini – obravnava prostitucije v teh državah je različna.
Torej, žrtve je treba prepoznati, ugotoviti, ali gre res za ranljive osebe (preveriti njihove socialne in ekonomske razmere), izvedeti vzrok njihovega prihoda v Slovenijo. Če policija izve, kje se dogaja izkoriščanje prostitucije, si običajno pomagamo s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Stroški so zato višji, vpletenih je več organov, potrebne je več energije. Vse to podaljša postopek in terja svoj čas.
V takih primerih je pravnomočnih sodb za zdaj malo, kakšne pa so kazni?Nekje od poldrugega leta do štirih let. Zanimiva je sodba zaradi spravljanja v suženjsko razmerje (a je iz opisa jasno, da je šlo za izkoriščanje prostitucije): žrtev je bila ena, kupljena in brez pravic, izkoriščanje pa je trajalo nekaj mesecev. Storilec je bil obsojen na tri leta in osem mesecev. Tudi ko je v izreku sodbe navedenih več žrtev, kazni običajno niso dosti višje od štirih let.
Ker tukaj varujemo človečnost in upoštevaje elemente kaznivih dejanj, po novem tožimo za vsako žrtev posebej. Tako se posamezniku lahko očita kar veliko kaznivih dejanj. Sodbe na podlagi takšne obtožnice za zdaj še ni. Najdlje smo v nekem primeru na mariborskem sodišču, gre za 30 kaznivih dejanj.
Kaj pa menite o ureditvi prostitucije pri nas?Prostitucija je socialni in zdravstveni problem, tako kot droga, alkohol. Država jo je dekriminalizirala in s tem sprejela dejstvo, da človek to počne zaradi stiske, nuje. Podpira pa je ne, še več, od leta 2011 se z zaporom od enega do deset let kaznuje tisti, ki posega po prostituciji mladoletne osebe.
Država izkoriščanja prostitucije ne bi smela legalizirati. Morala bi jo regulirati v smeri (za izvajalce) samostojne prostitucije ali omejiti, kot so jo na primer v Nemčiji in Avstriji. Določili so objekte, kjer se pod določenimi pogoji lahko opravlja, obvezni so zdravstveni pregledi, osebe so zdravstveno in socialno zavarovane, teče jim delovna doba. Tako bi izvajalci postali delavci z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Cilj regulacije je seveda tudi varovanje zdravja v državi, ne le izvajalcev, tudi uporabnikov.
Pa še nekaj o salonih, ki pri nas ponujajo spolno masažo. Osebe, ki bodo v ta namen zaposlovale druge osebe, bomo jaz in, tako upam, tudi drugi tožilski kolegi preganjali. Ker tudi spolna masaža spada med spolne odnose, če to počneš za denar, pa gre za dejavnost, ki spada v prostitucijo.
