Pojav v načelu ni nič novega. Vsi ga poznamo v drugih različicah: znanje, ki se ga z nekim trikom vidi le na testiranju. Dobra volja, naklonjenost, ki ju z ustreznimi signali pokažemo le pred sogovornikovimi očmi. Nič novega ni tudi v prometu: nekatere slovenske radijske postaje voznike spodbujajo, da vozijo s primerno hitrostjo le v dometu radarske kontrole. Le takrat se voznikov softver prilagodi tako, da upošteva pravila.
To pomeni, da je o aferi VW mogoče razmišljati tudi v okviru splošnejše razprave o pogojih in možnostih goljufanja – kadarkoli in posebej v sodobnem času, ki ga zaznamujeta imperativ gospodarske rasti za vsako ceno in digitalizacija. Pojav je mogoče navezati tudi na protestantsko reformacijo, katere obletnica je pred vrati.
Zaplinjevanje s čistostjo
Avtorji Volkswagnovega trika so dosegli, da je njihov izdelek zaigral družbeno zaželene kvalitete, ko teh dejansko ni bilo. Čistost avtomobila, »čisti dizel« je bil refren (zavajajočega) oglaševanja, s katerimi so želeli posekati konkurente na ravni komuniciranja s potrošniki. Edward Ross, svoj čas predsednik ameriškega sociološkega društva, je pred natanko stotimi leti napisal pionirsko razpravo o pridobitniški mimikriji v človekovem ekonomskem delovanju. Vsak proizvod, ki uživa ugled, vse, kar je družbeno zaželeno (in hkrati pomeni strošek), je izpostavljeno možnosti posnemanja, ponarejanja, ki naj vzbudi zamenjavo nepristnega s pristnim. Na to moramo kot potrošniki vedno računati, je opozarjal. V primeru VW je predmet posnemanja ekološki avto. Spomladi so to češnje (od kdo ve kje) »z goriških Brd«, v vseh letnih časih je to »domače, slovensko«, ki to ni.
Prevara se izvaja v komuniciranju, katerega element je signal (različnih vrst) oziroma informacija. Goljufija je namerna prevara, ki se izvede s skrivanjem informacij ali z napačnim prikazovanjem informacij. Akter goljufije se okoristi, ko je drugi oškodovan. Oškodovancev v zadevi VW ni bilo malo. Mnogi so se nakašljali. Nekateri so mrtvi: dejanske emisije naj bi samo v ZDA botrovale smrti več kot sto ljudi. Države so bile prikrajšane za stotine milijonov. Konkurenti, ki so igrali pošteno, so v tekmi z VW težje dihali.
Prevara s posnemanjem v človeškem svetu temelji na naravi sredstev, s katerimi komuniciramo. To, kar je osnova človeške kulture – raznovrstno zamenjevanje simbolov za resničnost, je tudi osnova prevar. Vsi, ki smo odprti za pomene besed in podob, smo odprti za možnost biti prevaran. Pomenov namreč ne moremo razumeti, če vsaj malo ne zaupamo. Eden izmed videov, ki je oglaševal Volkswagnov dizel, prikazuje priletne gospe, ki besedujejo o značilnostih avta. Voznica sogovornici končno prepriča s tem, ko na »auspuh« prisloni snežno belo krpo – ta taka tudi ostane. Če verjamemo besedam in podobam! Toda ta uprizoritev je toliko daleč od resničnosti, kot je blizu resničnosti vsakodnevni straniščni test. Ni je mašine brez umazanije.
Prevara s posnemanjem ni vrednostno enopomenski pojav: ugotovljeno je, da otrok smisel prevare dojame pri štirih, petih letih. Svojo zavest, individualnost preizkuša in potrjuje z lažmi. Tudi tako se osebnostno razvija. Dokumentiranih je več primerov, ko si je bister otrok med vojno življenje rešil z lažjo. Rekoč, denimo, da ni Jud – sicer bi ga čuvarji rasne čistosti zaplinili v Auschwitzu.
V hierarhičnih sistemih se podrejeni lahko izvije iz svojega položaja le s prevaro. Primatologi ugotavljajo, da prevara pri primatih omogoča individualno avtonomijo znotraj omejitev in prisil življenja v tropu. Ko se osebek izogiba kaznim ali ko hoče priti do nagrad mimo omejitev, ki jih deli oziroma določa hierarhični red, goljufa. Pri tem mora razumeti, kakšna so družbena pravila in kakšne so posledice njihovega kršenja. Sposobnost zavestne prevare je pogojena z relativno prostornino neokorteksa, zato je človek med primati najboljši in najbolj raznovrsten goljuf.
Prevara v neoliberalnih in digitalnih razmerah
Sociolog Georg Simmel je v svojem spisu o tekmovalnosti (1908) goljufijo opredelil kot nelegitimno sredstvo v ekonomski tekmovalnosti, ki je družbeno koristna. Ker je nelegitimna tekmovalnost družbeno škodljiva, jo mora zakon regulirati oziroma sankcionirati. Država, ki v tem ni uspešna, po Simmlu ogroža družbene koristi tekmovalnosti. V primeru VW so številne državne institucije zatajile. Razkritje je bilo delo neprofitnih organizacij.
Neoliberalizem je kapitalizem v najvišji prestavi. Hvali se, da optimizira konkurenčnost. Dejansko pa ustvarja razmere, ki spodbujajo razvoj nelegitimnih sredstev tekmovalnosti. Nepregleden svet slamnatih podjetij, davčnih oaz, finančnih piramid, nategov, kot je napihni in prodaj (pump and dump), kreativnega računovodstva … tvori juho, po kateri je priplavalo tudi krizno leto 2008. Zato ne čudi, da sta se za tematiko ogrela nobelovca George Akerlof (2001) in Robert Shiller (2013). V Phishing for Phools: the Economics of Manipulation and Deception (2015) ugotavljata, da »svobodni« tekmovalni trgi po svoji naravi porajajo prevaro. Ta ni anomalija, ampak kronično stanje. Na promocijski turneji ravno afero VW razlagata kot primer pojava, ki ga imenujeta phishing equilibrium: če obstaja možnost goljufanja, a je nihče ne prepreči, se bo v neoliberalni tekmi za preživetje našel ekonomski subjekt, ki bo to priložnost izkoristil, sicer tvega, da bo to storil njegov konkurent. Knjigo lahko razumemo tudi v smislu »adaptacije na poraz«, o čemer je nekoč pisal Erving Goffman. Dejstvo, da trume ekonomistov niso predvidele možnosti borznega poloma, jim vzbuja občutek ogoljufanosti. Omiliti ga je mogoče z odločnimi popravki teorije.
Problem prevar v moderni dobi se zaplete tudi neodvisno od političnoekonomske ureditve, zaradi vrste tehnoloških in socioloških sprememb: družbena delitev dela in tehnološki razvoj uveljavita veliko asimetrijo znanja, ki je informacijska asimetrija. Medtem ko smo na svojem področju vse bolj izučeni, smo na vse več področjih neuki. Mehanik nas lahko prepriča v katerokoli nujno popravilo, saj še posode za vodo ne najdemo brez premisleka.
Nove tehnologije so prinesle nove vrste signalov, denimo digitalne v kibernetskem prostoru. Posebni so zaradi svoje izjemne razmnožljivosti, ponaredljivosti, razpošiljivosti, manipulabilnosti … Interdisciplinarna dela, ki razglabljajo o prevari kot človekovi sposobnosti, že kar praviloma izločijo digitalno dobo. Posebej prepričljivo Stanfordov zbornik Deception: from ancient empires to internet dating (2009). Afera čisti dizel združuje problema informacijske asimetrije in digitalnih signalov.
Wolfsburg, Wittenberg in Wartburg
Ker smo te dni le še eno leto oddaljeni od 500-letnice protestantske reformacije, ne morem mimo teh opažanj: Wolfsburg, v katerem nastajajo Volkswagnovi dizli, je v krogu krajev, v katerih je svoj čas deloval Martin Luther.
Teze, ki jih je Luther objavil v Wittenbergu, so dokument poguma posameznika, ki mu je bila jasna moč hierarhične organizacije, s katero se je spopadel. V Rimu je spoznal, da promet z dušami, ki ga je ta organizacija monopolno uravnavala, služi kopičenju bogastva: »zakladi odpustkov so mreže, s katerimi ribarijo bogastvo ljudi« (66. teza). To je bil phishing analognih časov. Dobršen del dejavnosti katoliške cerkve je bil namenjen prikrivanju tega s preprostim, a učinkovitim sklicevanjem na svete, čiste modele. Neposrednost nekaterih tez je znal Luther omiliti s previdnim ovinkarjenjem: v celi vrsti tez se sklicuje na »lažne obtožbe« in »vprašanja laikov«, pred katerimi je »vse težje braniti spoštovanje do papeža«.
Ko je nato bival na gradu Wartburg in prevajal Novo zavezo, se je zatekel k fizični goljufiji. Tonzuro je vsekakor moral skriti. Neostrižen in neobrit se je izdajal za junkerja Jörga. Kot takega ga je dvakrat, v olju in v lesu, upodobil Lucas Cranach starejši. Takrat, kar je razvidno iz 99. pisma Filipu Melanchthonu, se je domislil tistega: če grešiš, greši pogumno! Le tako je lahko ušel primatom iz cerkvenih vrst, ki so motnje za utečen hierarhični sistem rutinsko odlagali na grmado.
Luther je sprožil gibanje, ki je z zaostritvijo delovne etike po resnih socioloških teorijah pripomoglo k osupljivemu razvoju tehnike, ki ga izkazuje tudi motorno drobovje VW. Predvsem pa je reformacija zaostrila odnos med besedami in dejanji. Tako Luther piše Melanchthonu: »Kdor pridiga o milosti, naj ne pridiga o namišljeni milosti, ampak o resnični.« Kar bi danes morda pomenilo: če oglašuješ ekološko čist avto, naj bo ta resnično blizu temu, ali pa molči! Kakorkoli: na nemškem severu bodo imeli prihodnje leto priložnost, da razmislijo, koliko so se z dizelskim pobalinstvom izneverili tudi Luthrovi tradiciji.
