Razkritja pismonoše
Ko ga je nekega jutra poklical radijski novinar in ga vprašal, ali bi se lahko z njim v živo pogovarjal o njegovi novi knjigi »Dagboek van een postbode« (Pismonošev dnevnik), se je Victor Frölke zavedel, da je sprožil škandal. Ni se zmotil. Njegov delodajalec mu je že čez nekaj dni slekel poštarsko uniformo. Pismonoša ni bil od nekdaj. Ker sta bila njegova knjižna prvenca neuspešna, Frölke ni imel druge možnosti, kot da si poišče drug, enostavnejši poklic. Nizozemec se je zaposlil na pošti in tri leta raznašal pošto po Amsterdamu. Zvečer je sedel za računalnik in pisal dnevnik svojih doživetij. »Na pošti sem odkril meni poprej povsem tuj svet,« je povedal novinarki časopisa Die Welt. Spoznal je svet, v katerem zaposleni zbirajo denar za nakup straniščne deske, ker delodajalec ne zamenja zlomljene. Svet, v katerem je sicer vse manj pisemskih pošiljk, kljub temu pa imajo pismonoše vse več dela, ker morajo večji teren obdelati v krajšem času. Svet, v katerem starostniki povabijo poštarja v stanovanje, ker je edina oseba, s katero bodo govorili tisti dan. In v katerem je pismonoša upokojenki, ki je morala v dom, osebno spisal in dostavil voščilnico. Frölke je bil zadovoljen s poklicem, razen ko se je v uniformi sramoval pred drugimi starši, ko je hodil po svoje tri otroke v šolo. Idejo o romanu je dobil njegov založnik. Takoj je zaznal material za uspešnico. Pisatelj se je sprva upiral, zbal se je, da so zapiski preveč osebni. In da bi zaradi objave izgubil službo. Založnik in avtor se nista zmotila: roman je postal uspešnica, Frölke pa je nekaj dni po objavi dobil odpoved. »Škoda, pogrešal bom svoje sodelavce,« je dejal v intervjuju. »Ljudje se bojijo resnice.« Obenem pa je bil tak razplet tudi darilo. Pismonoša, ki napiše knjigo in ga zato dajo na čevelj – to je odlična medijska zgodba. Ki mu je prinesla tudi novo zaposlitev.