In ko je kazalo, da je bitka s suburbanizacijo in nakupovalnimi središči na obrobju povsem izgubljena, je mestna oblast ponudila rešitev, ki je trend praznjenja mesta v vseh pogledih ne le ustavila, temveč v celoti preobrnila. Zapora ožjega mestnega središča za promet je ukrep, zaradi katerega je Ljubljana danes v primerjavi s tisto izpred petnajstih let, ko jo je Bjelogrlić posredno označil za mesto duhov, skorajda neprepoznavna. Na novo pridobljeni prostor, očiščen motornega prometa in parkirišč, je hipoma preplavila množica razigranih meščanov, ki so nenadoma začeli brez zadržkov uživati v sončenju v parkih, posedanju ob reki in sprehajanju po sveže tlakovanih nabrežjih.
Sledi druge polovice dvajsetega stoletja so bile skorajda izbrisane, asfalt se je umaknil tlakovcem, izkušnja vožnje skozi središče z avtomobilom pa je postala konsezualno razumljena kot stvar barbarske preteklosti. Posledica tega projekta pa je bil nastanek izrazite meje med prostorom ožjega središča in njegovo periferijo, ki je razvidna tako po videzu kot vsebini, ki se je oblikovala na podlagi novih posegov. Videzu in vsebini, ki nas silita k vprašanju, ali je ozaljšano ljubljansko središče, razen gostinskega in hotelirskega oropano slehernega programa, sploh možno doživeti kot prostor urbanosti v klasičnem smislu? So tamkajšnje stavbe prostori, v katerih ljudje prebivajo in delajo, ali zgolj kulise, nastavljene zaradi učinka prikupnih vedut? Gre za urbanost ali njen simulaker?
Danes središče Ljubljane s svojo vsebino, novimi ureditvami in kakovostjo nekaterih posegov zares kritičnemu opazovalcu utegne delovati kot povečano igrišče za mini golf – mimogrede, mar ni kavalir na las podoben električnemu vozičku za golf? – ali kot all inclusive resort, počitniško naselje, v katerem je poskrbljeno za vse, razen za domišljijo in spontanost. Je potemtakem presenetljivo, da nedavno napoved prenove Trubarjeve ceste, enega zadnjih krajev v ljubljanskem mestnem jedru, kjer se obiskovalec lahko izogne občutku, da s svojo prisotnostjo vdira v zasebne prostore izbranih prebivalcev in turistov, krajev, ki s svojim ambientom ne deluje zgolj ljubko in prijetno, temveč pristno urbano, nekateri sprejemamo z nelagodjem in resignacijo?
Ironično je eden najbolj zanimivih prostorov širšega mestnega središča improvizirano parkirišče med železniško progo in Vilharjevo cesto na območju nerealiziranega projekta Emonika. Degradiran prostor s sporadičnimi zaplatami asfalta in razbohotenim plevelom ponuja povsem drugačno iluzijo urbanosti, pri čemer igra bistveno vlogo pogled na silhueto Bavarskega dvora v ozadju. Pogled, ki nam v nasprotju s tistim, kakršnega lahko izkusimo s kakšne od ljubljanskih razglednih točk, kjer mesto zagledamo v celoti, ponudi sekvenco, ki nas vznemirljivo ukane. Grajena struktura Bavarskega dvora, ki jo oblikujejo predvsem stavbe dveh znamenitih arhitektov slovenskega modernizma, Miheliča in Mihevca, s svojo podobo in gabariti namreč ustvarja obljubo, da tisto, kar skriva za sabo, tisto, kar ji sledi, ni samozadostno provincialno mesto v nenehnem strahu pred velikopoteznim mišljenjem. A gre za obljubo, ki, kot kaže, še dolgo ne bo izpolnjena.