Eden takšnih koncertov se je zgodil v torek v CUK Kino Šiška v Ljubljani, ko so na svoji poslednji (?) turneji nastopili Swansi, ameriški rockovski eksperimentatorji osemdesetih let, šamansko noč pa je kontemplativno uvedla mlada švedska pevka in multiinštrumentalistka Anna von Hausswolff s svojim bendom. S kotalečo, stopnjujočo se zvočno gmoto benda, ki kar reže v telo, sem se prvič srečala že leta 1987 na Novem rocku (takrat še brez čepkov), je pa ta zadnji koncert Swansov, priznam, pustil manj impresiven vtis. Če kakšnim trem uram odrskega nastopa Michaela Gire s kolegi prištejemo še uro mračnjaške psihedeličnosti švedskih gostov, ki so glasnost zvoka prignali še dlje, prav do meje fizično prebavljivega, smo bili torej skupaj deležni štiriurnega koncerta na izrednih zvočnih frekvencah. Organizatorji so naslednji dan povedali, da je iz zvočnikov grmelo med 90 in 110 decibelov.

Raven hrupa na torkovem koncertu bi lahko primerjali s hrupom nekaterih delovnih orodij, denimo žage ali pnevmatskega kladiva, ki znaša do 110 decibelov, in če smo takšni zvočni jakosti izpostavljeni zgolj 15 minut, lahko tvegamo trajno izgubo sluha. Le malce glasnejša ob svojem udaru je strela (120 decibelov). Najnižjo jakost zvoka na koncertu, 90 decibelov, pa lahko primerjamo s hrupom podzemne železnice ali motorjev, kjer o trajnih poškodbah sluha lahko govorimo po eni uri. Kako glasno je bilo v resnici, govori tudi podatek, da je znanka, akademska flavtistka, ki v orkestru sedi med pihali in trobili, že po nekaj uvodnih minutah zapustila dvorano in se zavlekla v najbolj odmaknjen kot avle. Govorila je o fizični bolečini.

Zvok lahko torej ob previsoki jakosti doživimo kot hrup, ki v nas vzbudi nemir in slabo počutje ter celo škodi zdravju. Hrup nas sicer obdaja na vsakem koraku in umetnost kot odsev sveta pripoveduje tudi hrupne zgodbe. Vseeno pa se poraja vprašanje, kaj ta desant na čutila želi sporočiti sodobnemu poslušalcu, ko je glasba tudi v smislu eksperimenta (hrup kot antipod tišine?) že secirana do potankosti. Nekateri prisegajo na te vrste zvočno »resetiranje« možganov, pri čemer se menda lahko vzpostavijo drugačne miselne povezave. Moja izkušnja je bila sicer ravno obrnjena, dokončno pa jo je prizemljila jutranja »zabava« po koncertu v zobni ordinaciji, ki je v možganih odprl še eno (motečo) dimenzijo zvoka in vibracij.