Letošnja dvestoletnica rojstva Primičeve Julije je bila ravno pravšnji povod za organiziran ogled najstarejšega novomeškega pokopališča pod vodstvom kustosinje Majde Pungerčar. Poleg Julije so v Šmihelu našli svoj zadnji dom mnogi pomembni meščani, brez katerih Novo mesto prav gotovo danes ne bi bilo takšno, kakršno je.
Med njimi tudi češka družina Smola, ki se je v zgodovino mesta zapisala v 19. stoletju. Leta 1810 je od družine Zois kupila gradova Grm in Graben skupaj s posestvi. Grad Grm je nato leta 1886 prodala deželi Kranjski, ki je v njem še istega leta, torej natanko pred 130 leti, odprla kmetijsko šolo, potem ko so jo iz Slapa pri Vipavi preselili na Dolenjsko. »Novo mesto je imelo takrat dve pomembni šoli, ki so ju obiskovali ljudje iz celotne dežele Kranjske in tudi od drugod. Prva je bila gimnazija, ustanovljena že v 18. stoletju, in druga prav kmetijska šola,« pravi Pungerčarjeva.
Na Dolenjsko pridejo kmetijski strokovnjaki
Na Dolenjsko se je skupaj s šolo preselil tudi njen ravnatelj, priznan kmetijski strokovnjak in pisatelj Rihard Dolenc. »Šola je skupaj z gradom kupila ogromno zemlje. Dijaki so tam bivali in delali. Dolenc je postavil prvo gospodarstvo na gradu in ga tudi vodil.« Leta 1983 se je šola preselila na sedanjo lokacijo pod Trško goro. Veliko zaslug za razvoj kmetijstva, zlasti vinogradništva in kletarstva na Dolenjskem ima še en profesor in pozneje ravnatelj Bohuslav Skalicky, izjemno izobražen mož s Češkega, ki ga je oblast leta 1895 napotila na Kranjsko, da bi pomagal pri obnovi vinogradov, ki jih je močno napadla trtna uš. Postal je vinarski nadzornik, kmetijski svetnik, napisal je prvi sodobni učbenik kletarstva v slovenskem jeziku v 20. stoletju.
Skalicky je deloval v številnih narodnih društvih, kot tudi tiskar in založnik Janez Krajec, ki sodi med najpomembnejše slovenske tiskarje 19. stoletja. V Novem mestu je med drugim natisnil prvi in edini ponatis Slave vojvodine Kranjske. Bil je idejni oče Dolenjskih novic, prvega slovenskega časnika na Dolenjskem in neke vrste predhodnika današnjega Dolenjskega lista. Po besedah Pungerčarjeve je bil pomemben finančni steber narodnostnega gibanja v Novem mestu. Njegovo bogato tiskarsko, založniško in osebo zapuščino hranijo v novomeški knjižnici Mirana Jarca, kjer so lani o njem izdali tudi knjigo.
Primarij se je s čolnom vozil med bolnišnicama
Med glavnimi nosilci narodnostnega prebuditeljstva je bil odvetnik Josip Rozina, ki je v Novo mesto prišel leta 1846. Na njegovo pobudo naj bi v Novem mestu prvič v slovenskem jeziku leta 1848 izvedli veseloigro Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Bil je predsednik prve narodne čitalnice v Novem mestu in eden od pobudnikov izgradnje prvega narodnega doma na Slovenskem.
Pomemben mož za širše novomeško območje je bil kirurg Peter Defranceschi, ki je v Novo mesto prišel leta 1894 in prevzel vodenje moške bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji, nekaj let pozneje pa je ustanovil še žensko bolnišnico. Bil je primarij obeh bolnišnic. »Pravijo, da se je s čolnom po Krki vozil od ene do druge bolnišnice. Bil je izredno dobrega srca, priljubljen med ljudmi. Potem pa je naenkrat zapustil Novo mesto in se preselil v Gorico. Ko je zbolel, se je vrnil k usmiljenim bratom v Novo mesto, kjer je leta 1937 tudi umrl.«
Primičeva Julija je bila prijetna gospa
Pa vendar je ime, ki vsaj letos najbolj privlači, Prešernova neuslišana ljubezen, Primičeva Julija. Iz Ljubljane se je skupaj s štirimi hčerami in mamo preselila leta 1850, stara 34 let, ko je njen mož Jožef von Scheuchenstuel postal predsednik novomeškega sodišča. Še istega leta je rodila sina. Živeli so v najetem gradiču Neuhof, ki je danes del novomeške bolnišnice. Vzgajana v strogem meščanskem duhu je Julija živela bolj odmaknjeno življenje, čeprav je po besedah upokojenega novinarja Andreja Bartlja, ki je nedavno zbral dokumente o njenem življenju, veljala za prijazno in vedro gospo, medtem ko so njenemu soprogu pravili dolenjski Napoleon, saj naj bi bil grob in nespoštljiv človek. Julija je leta 1864 umrla, njen soprog pa se je po njeni smrti s sinom in najmlajšo hčerko preselil v Gradec, kjer je tudi pokopan.
Na šmihelskem pokopališču so med drugim pokopani tudi zgodovinar in muzealec Janko Jarc, pa politik in zgodovinar Fran Šuklje, zdravnik in književnik Slavko Grum. Dolenjski muzej načrtuje podoben ogled tudi na pokopališču v Ločni, kjer nagrobniki razkrivajo imena, kot so Božidar Jakac, Janez Trdina, Vladimir Lamut, Marjan Kozina, Pia in Pino Mlakar.
