Za koncertno podporo je tokrat poskrbel trio Nikki Louder iz Kamnika. Naveza zasedb obstaja vse od prvih nastopov Repetitorja v Sloveniji, zato izbira Kamničanov za predskupino ni presenetljiva. Nikki Louder so dvorano napolnili s pulzirajočim kitarski hrupom, ki ga v raznovrstne odtenke zvoka, od oglušujočega šuma do tišine, popeljeta bas in boben. Poleg ritmične vloge basu pripada tudi vloga generatorja pretanjenih melodij. Boben, kitara in glas basovskim melodijam nujno ne sledijo, temveč tvorijo vsak svoje zvočno okolje, potem pa se v trenutkih zlijejo v skupno zgodbo ali po drugi strani preidejo, razpadejo vsak v svojo. Noise ali hrupni rock je verjetno preozka oznaka za glasbo, ki jo ustvarja trio iz Kamnika, odstopanje od klasičnih rock'n'roll praks nakazuje tudi smer sodobne komponirane glasbe. Če sem do sedaj gojil prepričanje, da Blaž, Luka in Peter bolje učinkujejo v manjšem klubskem okolju, je nastop v četrtek prinesel spoznanje, da se glasba skupine Nikki Louder brez težav lahko sooči tudi z večjimi koncertnimi prostori.
Repetitorju je bilo treba v začetku uvodne pesmi umeriti zvok, predvsem bas kitara ni bila podobna pričakovanemu. Vendar je brez izpada toka pesmi v kratkem vse zvenelo, kot mora. Občinstvo se je burno in z navdušenjem odzvalo že po prvi pesmi, potem pa jih je Repetitor nizal iz ene v drugo, le kratki in redki nagovori kitarista so za trenutek prekinjali nezadržen tempo nastopa. Skladbe, ki iz notranje utesnjenosti rastejo in na vrhuncu eksplodirajo v občutek bega, kričečega umika ali bolečega spoznanja, je Boris s kitaro v roki še dodatno ponazarjal z na videz nenadzorovanim drvenjem po odru, vzpenjanjem na zvočnike, padci po odru in tudi z odra. Seveda varno v roke občinstva, ki ga je pod odrom nosilo po rokah in ga vračalo nazaj na oder. Milena za bobni je narekovala tempo, ki je sledil principu iz pesmi v pesem brez presledka. Čeprav postavljena za bobni v ozadju, se je njena prisotnost čutila v ospredju. Ana-Marija je z basom zaplesala na lastno glasbeno linijo in v dramatičnih prehodih zvijala telo v mostove. Kot nekoč Poison Ivy, kitaristka zasedbe The Cramps.
Na željo vzhičenega občinstva se je ob zadnjem prihodu na oder prva vrnila Ana-Marija. Presunjena od navdušenja pod odrom je s cmokom v grlu vprašala: Šta da vam sviramo? (Kaj naj vam igramo?) Vprašanje je bilo povsem na mestu, saj je Repetitor doslej izdal tri plošče, vsaka je dolga okoli dvajset minut, ta večer pa so bili na odru že šestdeset minut, iz pesmi v pesem. Odigrali so ves lasten repertoar in končali s še eno skladbo. Bravurozno.
