Richard Strauss ni poznal podobnih obdobij ustvarjalnega molka, pa vendar je ob koncu svoje dolge kariere moral spoznati nenavaden obrat: če je bil ob koncu 19. stoletja v ospredju inovacij in prevratništva, je bil po koncu druge svetovne vojne redek nostalgik, ki je žaloval za svetom, ki ni le izginil, ampak je bil dobesedno zravnan z zemljo. V Štirih poslednjih pesmih pa nismo priča samo spopadu med nostalgično preteklostjo in opustošeno sodobnostjo, temveč bolj notranjim doživljanjem minevanja življenja, zato se zbirka pesmi kot celota bere kot prehajanje od tuzemskega k transcendentalnemu. Seveda mora to pot skupaj s skladateljem opraviti tudi izvedba, pri čemer ima pomembno vlogo ne samo vokalna vzdržnost, temveč tipika glasu. Nastopu sopranistke Elvire Hasanagić v prvem pogledu ni česa očitati, pa vendar se zdi, da njene glasovne specifike niso povsem po meri skladbe, da predvsem manjkajo baržunasta mehkoba, iz nje izvirajoči mir ter zmožnost detajliranega barvnega in dinamičnega niansiranja, ki pride do izraza predvsem v nabreklem melodičnem okrasju ali izpostavljenih tonih. Tudi zato se je potem notranja vsebina pesmi ob vsej solidnosti vendarle izgubila in nekaj zbranosti je dosegel šele sklepni orkestrski izven s postopnim ugašanjem v tempu. S koncertom torej ni bilo nič narobe, ampak nekako tudi ni prav »stekel«. In prav to je mogoče zapisati tudi za izvedbo Bartókovega Koncerta za orkester – orkester je bil prečiščen zvočno in ritmično, domišljena je bila agogika, postavljene tudi osnovne razlike med atmosferami stavkov, toda glasbeni impulz je bil nekako upehan, redko napet v daljši lok, kar se zdi ena pomembnejših vrlin, vsaj ob izvajanju skladb z železnega repertoarja. Prav ta sposobnost grajenja dramaturgije čez celotne skladbe in celo čez celotno delo (da ne rečem koncertni spored) loči solidno od vrhunskega, navajeno od navdušujočega. V smeri slednjega bo morala Slovenska filharmonija razmišljati veliko več, ker zgolj s solidnim ne bo uspela več obdržati zdajšnjega občinstva: to je zagata klasične glasbe v 21. stoletju.
Trije labodji spevi
Drugi abonmajski koncert za oranžni abonma je nadaljeval s prebiranjem poznih skladateljskih del, pri čemer je bil tokrat programsko bolj skladen, pred nami pa so zaživeli trije nenavadni skladateljski labodji spevi, ki vsak na svoj način pričajo o posebni skladateljevi situaciji v času, ki je že presegel. Tako je Pesem jeseni Antona Lajovica nastala po dolgem skladateljskem molku, ki ga je najbrž razumeti kot posledico avtorjevega spoznanja lastne paradoksne ideološke pozicije, razpete med izrazit nacionalizem, ki je odklanjal vsakršne tuje vplive, in hkratno pripetost na nemško pozno romantiko, ki jo je sicer deklarativno želel spoditi z domačih koncertov, kolikor jih je pač bilo. Lajovic v Pesmi jeseni iskreno razkriva svoje glasbeno bistvo, zavezano lirični pojoči melodiki, ki jo mestoma pobarva z razširjeno harmonijo. Dirigent
