Kot nakazuje že naslov Manifest, gre pri berlinski razstavi za poklon žanru, ki ga največkrat povezujemo prav z Marxovim in Engelsovim epohalnim besedilom. V umetniški praksi se je uveljavil šele po objavi Futurističnega manifesta (1909) Filippa Tommasa Marinettija, sočasno z razvojem umetniških avantgard. Kar povezuje manifeste, ki so nastajali odtlej, je – poleg želje po spreminjanju sveta in vznesenega, apodiktičnega tona – predvsem njihova kakovostna odprtost: nenehno se gibljejo med umetnostjo in neumetnostjo, med zgolj uporabnim in čisto estetskim.
Med manifesti, ki časovno segajo od Komunističnega manifesta do Zlatih pravil filmanja (2002) Jima Jarmuscha, je Julian Rosefeldt izbral šestdeset besedil, iz njih izluščil domnevno najzanimivejša mesta ter jih povezal na igriv način. Nastalo je trinajst novih besedil, tako rekoč trinajst novih manifestov, ki jih na razstavi v prav toliko kratkih (z izjemo uvodnega, štiriminutnega vsi trajajo dobrih deset minut), sočasno predvajanih filmih uteleša Cate Blanchett, avstralska, dvakrat z oskarjem nagrajena igralka (Letalec, 2004; Otožna Jasmine, 2013).
»Srati v različnih barvah«
Prizori, ki jih je Rosefeldt konec leta 2014 posnel na različnih, deloma znanih prizoriščih v Berlinu, kažejo različne in vsakdanje družbene kontekste: Blanchettova je v filmih brezdomec, borzna posrednica, delavka v sežigalnici odpadkov, predsednica uprave na zasebnem sprejemu, tetovirana pankerica, znanstvenica, govorka na grobu... Vsebina, ki jo pri tem podaja, se, zanimivo, ne ujema vselej z vlogo, ki jo igra, a stavki iz Futurističnega manifesta, ki jih Blanchettova izreka v monumentalni borzni dvorani, na primer zvenijo povsem naravno: »Trdimo, da se je blišč sveta obogatil z novo lepoto, lepoto hitrosti. Opevati hočemo ljubezen do nevarnosti, nagnjenost k energiji in drznosti. Poveličevati hočemo napadalno gibanje, mrzlično budnost, hiter korak, smrtni skok, klofuto in udarec s pestjo.«
Prav tako samoumevna se zdijo vprašanja iz Manifesta nadrealizma (1924) Andréja Bretona, ki si jih Blanchettova zastavlja, medtem ko v temni umetniški delavnici končuje novo lutko: »Mar ne bi mogli tudi sanj uporabljati pri razreševanju temeljnih življenjskih vprašanj? So sanje manj obremenjene s posledicami kot vse drugo?« Toda drugačne, mestoma skrajno komične učinke ima na primer prizor, v katerem Blanchettova popartistični manifest Claesa OldenburgaSem za umetnost... (1961) žebra kot molitev pri družinskem kosilu, ali pa prizor, ko na grobu, vidno pretresena in s solzami v očeh, v crescendu hlipa dadaistični Manifest gospoda Aa, antifilozofa (1920) Tristana Tzare: »Dada je (kakor vsa Evropa) drek, toda v prihodnje hočemo srati v različnih barvah!«
Izjemna igra in ofenzivni akord
Ne glede na vrsto učinka so kolažirani manifesti zaradi skrajno premišljene igre Blanchettove skoraj vsakič jasno izraženi. K temu pripomore tudi način, kako Rosefeldt gledalcu posreduje besedila. Blanchettova jih skozi vloge namenja stranskim likom v prizorih ali pa jih v offu slišimo kot notranji monolog. Toda v vsakem od filmov obstaja tudi moment, ko upre svoj pogled v kamero in nadaljuje podajanje manifesta med privzdignjenim, hipnotično monotonim petjem. Ker se to petje v vseh filmih začne sočasno in ker v vsakem filmu poteka v drugi glasovni legi, je na teh mestih slišati svojevrsten akord: gledalec je soočen s pozivom, ki ga podpira več drugih, prav tako ofenzivnih glasov. V teh trenutkih se je manifestom nemogoče upreti.
