»Če bi mi kdo pred leti dejal, da bom petnajst sezon vztrajala v biatlonu, bi mu rekla, da je malo nor. A sedaj je tako naneslo, da še vedno uživam. Biatlona ne nameravam opustiti vsaj do olimpijskih iger,« je velemojstrica biatlona Teja Gregorin razkrila svoj pogled na dolgoletno vztrajanje v vrhunskem športu. Z Anjo Eržen po odhodu najstarejše Andreje Mali osamljeni predstavljata slovenski ženski članski biatlon, ki bo decembra za miklavža z vso svetovno elito znova na Pokljuki.
Lastnica bronaste kolajne iz Sočija je odločena, da pri 36 letih njena statistika 52 uvrstitev med deseterico (213 med trideset) še ni zapisana z debelo končno številko. Sanje so še vedno tudi zmagovalni oder. »Verjamem, da na kakšni tekmi lahko še presenetim, težje bom konstantno konkurenčna. Leta tečejo, regeneracija se daljša. Še bolj ključna je komunikacija s trenerjem,« opozori na leta zorenja.
Zanimivo, da ima tudi naveza z glavnim trenerjem Tomašem Kosem v vsej družini SZS daleč najdaljšo skupno dobo. »Ko z leti že mislimo, da smo izkusili vse, se še vedno najdejo pasti, da vadba ne uspe po željah. Lani smo bili deležni velikih presenečenj. Zato je tudi letošnji vadbeni program konservativen, preverjen. Kaj bo, bomo videli šele konec novembra. Sedaj niti pod razno ne vem, v kakšnem stanju sem. Razen z Anjo nimam primerjave. Tudi bi si želela prej v Skandinavijo in pred tekmami svetovnega pokala (27. november) še kakšno mednarodno tekmo. To se mi zdi, da najbolj manjka,« je opozorila pred dnevi v Planici.
Ko se je v torek skupaj z drugimi reprezentanti SZS predstavila novinarjem, kar je sicer zanjo najbolj neprijeten del obveznosti profesionalne biatlonke, so ji ob omembi snežnih garaž oči kar zažarele kot otrokom ob prvem snegu. V smučini uživa. Navrgla je tudi zelo zanimiv predlog, da bi v spodnji etaži lahko uredili tudi improvizirano biatlonsko strelišče. »Na oko je razdalja pravšnja za streljanje, svetlobe je dovolj. Za to obdobje bi bilo kot nalašč za vadbo hitrega prihoda in odhoda na strelišče. Teren je dovolj zahteven, da bi se dalo vaditi streljanje tudi z višjim srčnim utripom,« je razmišljala. Verjetno sanja zaman, saj ni verjetno, da bi vodja nordijskega centra Jure Žerjav idejo bronaste olimpijke vključil v dodatno ponudbo kljub skromnemu obisku snežnih garaž, nizkemu vložku, nekajurni realizaciji, potrebnemu delčku diplomatske spretnosti in smislu za posel.