Pretekla sezona je po mojem mnenju pokazala, da je slovensko gledališče vzdržljivo in zanimivo. Še bolj kot prej se je v predstavah jasno izpisovala družbenokritična poanta, četudi ne zmeraj uprizoritveno presežno, ne nazadnje je kakšen ducat uprizoritev začutilo potrebo, da scensko ali verbalno vpeljejo motiv bodeče žice. Bolj kompleksne uprizoritve so se usmerile od posledic k vzrokom in se spraševale, kakšni kralji nam danes vladajo v politiki, medijih ali gledališču, zakaj zmagujeta brezobzirnost in brezsramnost na vseh ravneh. No, in z enim projektom smo dobili celo analizo »celotne Republike Slovenije«. Pri večini predstav tekmovalnega programa so uprizoritveno domišljene navezave na našo aktualnost očitne, čeprav to samo po sebi ni bilo izhodišče pri oblikovanju izbora.
Osnovno merilo pri izbiranju je bila verjetno kakovost, toda kaj je tisto, kar je na koncu pretehtalo pri uvrstitvi neke predstave v tekmovalni program?Predvsem celovitost zamisli in izpeljave. Ne bom trdila, da so vse izbrane uprizoritve brez napak ali šibkejših segmentov; tisti, ki prisegajo na klasično »vrhunskost vseh elementov predstave«, bi bili v pretekli sezoni najbrž nekoliko razočarani. Toda pri vseh gre za celostne, večplastne uprizoritve z nekaterimi vrhunskimi elementi, ki zmorejo izzvati naša ustaljena vedenja in videnja ter na vznemirljive gledališke načine preverjati naša stališča.
V poročilu ste omenili, da ste izbirali med 98 predstavami, kar je nekoliko manj kot v prejšnjih letih, ko se je število predstav običajno povzpelo čez sto. Se je zmanjšala produkcija ali je šlo preprosto za drugačen osnovni okvir?Videla sem sicer več predstav, vendar sem nekatere – otroške, mladinske in izključno sodobnoplesne – v skladu s statutom festivala izločila iz nabora. Opazila sem tudi nekoliko manjše število uprizoritev v nevladnem sektorju, obenem pa je vse več koprodukcij med gledališkimi hišami, kar prav tako prispeva k zmanjšanju števila vseh predstav. Vse pogostejše so tudi koprodukcije gledališč z AGRFT, vendar ima akademijska produkcija vsaj za zdaj poseben programski sklop na festivalu.
Razlog za manj neinstitucionalne produkcije in za koprodukcije med gledališkimi ustanovami je verjetno tudi v slabših finančnih razmerah. Se te odražajo na kakovosti predstav?Nekatere šibkosti predstav lahko – in sicer tako v institucionalni mreži kot zunaj nje – včasih res pripišemo slabšim produkcijskim možnostim, pogosto pa gre preprosto za pomanjkanje zamisli in umetniške vizije. Seveda pa se skromnejše financiranje kaže na različne načine, manj denarja lahko pomeni tudi manj časa za pripravo predstave in podobno.
Je bilo v pretekli sezoni opaziti še kakšne opaznejše premike?Med bolj zaznavnimi potezami sezone je bila ta, da so dobili mlajši slovenski režiserji, še zlasti pa režiserke, kar precej priložnosti v institucijah, prav tako je bilo na repertoarjih več sodobne slovenske dramatike, ki jo večinoma pišejo avtorice. In še več – v nekem smislu je osrednje mesto pripadlo prav ženski. Ne spomnim se, kdaj je bil položaj ženske tako pogosto v središču pozornosti in kdaj smo na odrih videli toliko močnih ženskih likov oziroma igralskih zasedb.
Posamezna gledališča so v letošnjem tekmovalnem programu kar enakovredno zastopana, kar v zadnjih letih ni bilo pogosto.Drži. Seveda pri oblikovanju programa nisem razmišljala o tem, kakor tudi ni bil moj namen, da bi bila nekatera nacionalna gledališča tokrat slabše zastopana kot v preteklosti. Selekcija ne razločuje med gledališči, temveč med uprizoritvami, in tako se je pač napletlo. Seveda se potem, ko potegneš črto pod programom, ne počutiš preveč lagodno, ker v programu ni gostiteljev, torej Drame SNG Maribor, čeprav se je tudi to že kdaj zgodilo, ali ker je ljubljanska Drama po dolgem času sodeluje z eno samo uprizoritvijo. Toda pri končnem izboru ni šlo za kakšno subverzivnost, temveč preprosto za posledico meril, ki sem jim sledila. Kakor hitro pri tem ne bi bila dosledna, ampak bi se začela obremenjevati z domnevnimi pričakovanji drugih, programa sploh ne bi mogla sestaviti, kaj šele zagovarjati.
Pa ste naleteli na kakšne negativne odzive – glede na to, da v tekmovalnem programu ni nekaterih uprizoritev, ki so bile lani iz takšnih ali drugačnih razlogov precej izpostavljene in hvaljene?Ne med sezono ne med oblikovanjem programa ni bilo nikakršnih pritiskov ali sugestij. Po objavi programa je bilo drugače. Deleža Drame SNG Maribor in ljubljanske Drame vsaj javno ni problematiziral nihče, zato pa se ves čas stopnjuje intenzivnost očitkov zaradi neuvrstitve predstave Faust, ki jo je v ljubljanski Drami zrežiral Tomaž Pandur. Soustvarjalcem predstave se zdi to nepietetno. Sama pieteto razumem drugače, razumem jo kot spoštovanje dostojanstva. Če bi predstavo uvrstila v program samo zaradi tragičnega dejstva režiserjeve smrti, to ne bi bilo pietetno, temveč pomilovalno. In čeprav menim, da posledično rušenje festivala presega vse meje pietete, o tem ne bi več rada govorila. Kajti dvobojevanje z žalujočimi je res nepietetno.
