Koprodukcije so v sodobni operni realnosti neizogibne, odprto pa ostaja vprašanje, kolikšna je njihova umetniška motiviranost; vsekakor je odločitev zanje smiselna samo, če obetajo uprizoritvene presežke. Hrvaška režiserka Dora Ruždjak Podolski se je strašansko trudila, da bi ustvarila zabaven večer, namesto da bi izhajala predvsem iz specifičnega premisleka o izčiščeni zadnji buffo mojstrovini, ki je obenem tudi že elegantno izmaknjen, skoraj nostalgičen poklon žanru in njegovim stereotipom. Dora Ruždjak Podolski ni zaupala moči Donizettijevega dramaturškega utripa, temveč ga je skušala oblepiti z domnevnimi pomagali oziroma s statisti (»služkinja« vsaj ne moti dejanja, v nasprotju s »sostanovalčevo« epizodo). Odrski fokus večine solov in ansambelskih soočenj je premeščen na dodane situacijske puhlosti: Norinin spev postane gospodinjsko-straniščna točka, Ernestov sentimentalni izliv arija težav s kovčki ipd. Kostumske označbe (Barbara Bourek), ki mimo skupnega sporočilnega imenovalca povezujejo nepovezljivo, še zapečatijo vtis režijskega pasticcia, ki prinaša le malo komedijantskih isker.
Tudi kakovost dirigentske storitve ni izenačena. Še na začetku drugega dejanja sem imel ob solu trobente občutek, da bomo deležni nemarne celote, a se je zatem potek vendarle zbistril in se v osrednjem finalu povzpel k odlični ansambelski reaktivnosti. Škoda torej, da Gianluca Martinenghi ni temeljito izdelal tudi uverture (nerodna soigra, že v zasnovi neizživeto »montirana« agogika) oziroma prvega dela predstave.
Domači protagonisti niso povsem izpolnili pričakovanj. Petyo Ivanovo (Norina), Martina Sušnika (Ernesto) in Jureta Počkaja (Malatesta) poznamo: zanimivi umetniki. Problematične so bile »posebnosti« njihovih vokalnih temeljev. Sopranistka (brez nekdanjega lahkotnega projiciranja) je onkraj vrha, vloga je živela v prisilnem jopiču motno neigrivih pasaž in jedkih višin. Tenoristova kreacija je nihala med belkantistično pristnimi trenutki in »kozavimi« nastavki, drobnimi lomi; brez celostnega tehničnega kritja razvoj ne bo mogoč. Podobno velja za baritonista z glasom, ki bi nas očaral, če se ne bi ugrezal vase. Pravi steber zasedbe (v naslovni vlogi) je bil tako Giuseppe Esposito s svojo specialistično prekaljenostjo, gibkostjo parlanda in klasično odmerjeno odrsko komiko.