Vsak na svojem bregu sta tudi po sodnem soočenju ostala psihiatra, ki sta ocenjevala duševno stanje 25-letnega Janeza Žurge – decembra lani je umoril 61-letnega očima Dušana Stražiščarja: eden vztraja, da je bil obtoženi v času tragedije bistveno zmanjšano prišteven, drugi pa, da se sploh ni imel pod nadzorom. Žurgi sta postavila tudi vsak svojo diagnozo in čeprav sta vztrajala, da gre zgolj za malenkostne razlike, senatu pod vodstvom sodnika Gorazda Fabjančiča ni preostalo drugega, kot da za mnenje zaprosi še tretjega psihiatra.
Pri drugem sojenju neprišteven
Žurga je 17. decembra lani doma na Rakeku očima najprej močno pretepel in ga nato kar petnajstkrat z nožem zabodel v obraz, vrat in hrbet, ko je omahnil na posteljo, pa ga je z blazinama še zadušil. Z očimovim avtom, na katerega je namestil ukradene registrske tablice, se je potem odpeljal proti morju, med potjo pa materi sporočil, kaj je storil. V Ankaranu je poklical na 113, povedal, kaj je zagrešil, in tako so ga prijeli.
Ker ima Žurga že dlje časa duševne težave, so že na začetku postopka angažirali psihiatrično izvedenko dr. Bojano Avguštin Avčin. Ocenila je, da pri njem prevladuje huda osebnostna motnjo s psihotičnimi preboji, ko lahko izgubi stik z realnostjo, da pa je vendarle moril v bistveno zmanjšano prištevnem stanju. A zagovornica Maja Kristan je opozorila na nedavno sojenje Žurgi v Ilirski Bistrici zaradi tatvine avtomobila. Tudi takrat so se ukvarjali z obtoženčevo duševnostjo in psihiater je ocenil, da je bil v času kaznivega dejanja neprišteven, tako da so mu izrekli zgolj varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. To je bil povod, da so glede Stražiščarjevega umora za mnenje povprašali še enega izvedenca, dr. Dragana Terziča. In ta je vse skupaj obrnil na glavo, ko je ocenil, da je bil Žurga v času umora povsem neprišteven. Pozneje, ko je ukradel avto in registrske tablice, pa se je iz stanja psihoze nekoliko streznil in je deloval v bistveno zmanjšano prištevnem stanju. Glede Žurgove diagnoze je Terzič dejal, da ima shizoafektivno motnjo, hudo duševno bolezen, ki se izraža s psihozami. Potreboval bo dolgotrajno zdravljenje in s tem se je strinjala tudi Avguštin-Avčinova.
Zaporna kazen ali varnostni ukrep?
Zaradi omenjenih razhajanj je sodnik včeraj poklical na sodišče oba psihiatra, ki pa sta vztrajala vsak pri svojem. Psihiatrinja je ponovila, da je bil osnovni razlog napada bes, ne pa psihoza, ko storilec sploh ne bi imel več nadzora nad svojim početjem. Ali je bil med napadom kak trenutek, ko se Žurga ni prav nič obvladal, je težko oceniti, je povedala, gledano v celoti pa je bila njegova sposobnost obvladovanja bistveno zmanjšana. Terzič pa je po drugi strani vztrajal, da je bila ta sposobnost povsem prekinjena. Pri tem je upošteval to, kar mu je v razgovoru povedal Žurga: da se je že v dneh pred umorom počutil ogroženega zaradi nekih ljudi in da so o njem govorili po radiu in televiziji. Kar vse kaže na psihotične simptome, je razložil izvedenec.
Strokovnjaka sta dejala, da gre za majhne razlike v ocenah, a za sodišče so nedvomno velike in odločilne. Če obvelja teza o bistveno zmanjšani prištevnosti, grozi Žurgi visoka zaporna kazen, če ni bil prišteven, pa varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Trenutno je sicer že na forenzičnem oddelku mariborske psihiatrije; iz pripora na Povšetovi so ga preselili zaradi obveznega zdravljenja, izrečenega s sklepom ilirskobistriškega sodišča. Tudi odločitev tega sodišča je bila svojevrstna: izrekli so mu obvezno psihiatrično zdravljenje za šest mesecev, čeprav dolžine izvajanja takšnega ukrepa sodišče običajno sploh ne določi. Le pozneje na šest mesecev preverja, ali je zdravljenje še potrebno, sicer pa varnostni ukrep lahko traja do pet let.
