Zaradi neznosnega smradu ji je večkrat slabo in ima glavobole. Ponoči se zbuja, še posebno poleti, ko vročina neprijetne vonjave izdatno okrepi, pa niti pomisliti ne sme na odpiranje oken. Tako svoje nemogoče življenje s smradom na facebookovem profilu civilne iniciative naselij Vrtnarija in Zlatica opisuje prebivalka Vrhnike.
Brez uspeha že skoraj dve desetletji
Iniciativa, ki je po pojasnilih ministrstva za okolje in prostor ena najglasnejših v državi, se kljub temu že leta zaman trudi, da bi se znebila smradu, ki se med tamkajšnje prebivalce najverjetneje širi iz čistilne naprave in dveh okoliških kompostarn. Slovenija še vedno nima predpisa, ki bi celovito obravnaval neprijetne vonjave, pa čeprav varuh človekovih pravic na problematiko opozarja že od leta 1999 in je bil prvi osnutek uredbe spisan že leta 2009. Predloga ministrstvo takrat ni poslalo v vladno proceduro, ker je bil pripravljen kot odziv na pritožbe civilnih iniciativ in posameznikov in so mu manjkale strokovne podlage, predvsem meritve stanja na področju vonjav. Hkrati niso znali oceniti posledic predlaganega predpisa niti z vidika zmanjšanja smradu niti z vidika novih stroškov za proizvajalce vonjav.
Sedem let kasneje ni bistveno drugače. Na ministrstvu so vmes ocenili, da predpisa o vonjavah ne potrebujemo, ker bi težave lahko obvladovali že z doslednim izvajanjem obstoječe zakonodaje. Zdaj so si vendarle premislili, a pravijo, da še vedno nimajo zadostnih strokovnih podlag za pripravo ustreznega predpisa. Ker vonjav in njihove problematičnosti ni mogoče objektivno izmeriti, želijo pri izbiri najprimernejše metodologije za ocenjevanje stanja še letos najeti zunanjo pomoč. Strokovnjaki naj bi preučili različne metodologije zaznavanja in spremljanja neprijetnih vonjav na odprtem, jih preizkusili z izvedbo dejanskih meritev in predlagali mejne vrednosti smradu, s katerim je še mogoče živeti, ter pomagali pri pisanju zakonodaje.
Človeški nos je najbolj zanesljiv
Zakaj niso ustrezne strokovne podlage, ki jih je že novembra 2013 po naročilu vladnih predstavnikov izdelal Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, na ministrstvu niso posebej pojasnili. Nosilec takratne študije Boris Kolar pa ocenjuje, da se uradniki očitno ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je daleč najbolj zanesljiva merilna tehnika človeški nos. »Ne gre drugače, morali bodo zaupati ljudem. Že v naši študiji smo ugotovili, da niti elektronski nos niti kemijske analize vonjav nista primerni metodi za merjenje neprijetnosti vonja, ker ne zajameta vseh njegovih razsežnosti in učinkov. Z olfaktometrom lahko meriš smrad iz cevi, ne pa tudi z deponije odpadkov. Nemška metoda meritve smradu v zunanjem zraku pa je povsem ustrezna, edini problem je, da celoten postopek traja najmanj pol leta, stane okoli 35.000 evrov in zahteva celo vojsko ljudi – vsaj kakšnih 12 –, da delajo obhode po določenih točkah in nazadnje povedo, kje smrdi,« pripoveduje Kolar.
Ta metoda je uporabna v primerih, ko je treba določiti odškodnino oziroma rento za prizadete prebivalce, kar pa se v Sloveniji skorajda ne dogaja. »Bedasto pa se mi zdi, da bi tolikšne količine denarja in časa zapravljali za ugotavljanje, da nekje smrdi. Ljudem se zaradi smradu meša in zdi se mi perverzno, da se ukvarjamo z nekimi meritvami, ko pa vsi vemo, da na Vrhniki in v Zalogu smrdi,« je jasen Kolar. »Če se ljudje na nekem območju ves čas pritožujejo, potem tam smrdi. Država mora določiti neke mejne vrednosti vonjav – tu se strinjam, da lahko nova študija pride prav –, predvsem pa mora imeti idejo, kakšne ukrepe bo naložila tistim, ki smrad proizvajajo. Prav v tem je po mojem največja težava.«
Najglasnejši na Vrhniki in v SV Sloveniji
Največ pritožb sicer na ministrstvu dobijo z Vrhnike in iz severovzhodnega dela Slovenije, kjer je največ gnojenja na kmetijskih zemljiščih pa tudi kompostarn, bioplinarn, odlagališč in obdelovalnic odpadkov ter živilske industrije in živalskih farm, ki so najpogostejši vir smradu v okolju. Čeprav sektorski predpisi za te obrate in dejavnosti zahtevajo omejevanje vonjav iz njih, država pa je leta 2013 za kompostarne in bioplinarne še dodatno zaostrila zakonodajo, problematika še vedno ni (celovito) rešena. Na ministrstvu ocenjujejo, da bi se to lahko spremenilo do leta 2018.
