Film No home movie je njen zadnji film, ki ga je naredila iz posnetkov svoje mame v njenem zadnjem življenjskem obdobju. Tudi v njem Akermanova poleg posnetkov s skypa in telefona pogosto uporabi statično kamero, ki snema mamino stanovanje, sobe in hodnike, tudi ko so ti prazni, in jih polnijo le pokašljevanje nevidne mame ali zvoki z ulice. Stanovanje je torej nekakšen oder, kader, v katerega mama občasno vstopa, vse bolj krhka, vse bolj drobna, njegova občasna praznina in tišina pa že napovedujeta njeno izginotje. Intimnost, s katero se mama in hči pogovarjata o zdravju, preteklosti in vsakdanjih rečeh, kaže na ranljivost obdobja, ko hči mami postaja mama, ko se vloge obrnejo, nežnost in skrb stopnjujeta, odločanje pa mučno niha med pokroviteljstvom in strahom pred neizbežnim. Na pol poti med snemanjem zgolj za poznejše osebne spomine in (nezavednimi) načrti za film se v tem stanovanju dogajajo prelepi in tudi komični trenutki, lucidni prebliski umirajoče in skrušenje v konec, v prazno stanovanje.
Prva različica filma je bila dolga kar osem ur, je po premieri povedala režiserkina dolgoletna montažerka Claire Atherton, končna dve uri. Ki sta za gledalca dolgi ali ne, odvisno od tega, koliko ga ta epilog življenja, razgaljen skozi oko kamere, nagovarja. Epilog, ki je bil tudi avtoričin. Samomor je naredila, še preden je film doživel premiero.