Kdo je torej Snowdnu prebiral iz Camusovega govora? To je bila Jesselyn Radack, nekdanja svetovalka za etiko pri ameriškem pravosodnem ministrstvu, ki je Snowdna obiskala v Moskvi skupaj s še tremi ljudmi: s Coleen Rowley, dolgoletno specialno agentko FBI, ki je pred ameriškim kongresom pričala o tem, kako pri FBI niso storili nič, da bi preprečili napade »enajstega devetega« (revija Time jo je razglasila za osebnost leta); z Rayem McGovernom, nekdanjim višjim analitikom pri Cii, ki je za Georgea H. W. Busha pisal varnostna poročila; in s Thomasom Drakom, nekdanjim sodelavcem NSA in žvižgačem, ki je javnost obvestil o zapravljanju in slabem upravljanju v NSA; obtožili so ga po zakonu o vohunjenju, a je bil na sodišču oproščen. Ta četverica je obiskala Snowdna, da bi mu izročila priznanje za »integriteto v varnostni službi«. Nekateri mediji, kot je New York Post, so njihov obisk pospremili z zapisi, kot je: »Lopovi gredo v Rusijo slavit Snowdna… Klub fenov ameriških izdajalcev odhaja v Rusijo, da bi nagradili svojega junaka, pizduna Edwarda Snowdna.« Edino spletni medij Democracy Now! je objavil pogovor s to četverico.
»Kadar ste,« je Snowden povedal v intervjuju, ki sta po ga razkritju v Hongkongu imela z njim novinar Glenn Greenwald in Laura Poitras, režiserka filma CitizenFour, »na položaju s privilegiranim dostopom, kot je položaj upravljalca sistemov za varnostne agencije, pridete do širših informacij in tedaj lahko odkrijete, da gre veliko stvari narobe. Pravzaprav gre za zlorabe… O tem govorite z drugimi ljudmi, ki dajejo vtis, da te stvari jemljejo resno, a se nič ne spremeni, vse gre po starem. In več kot o tem govorite, bolj vam dopovedujejo, da to ni noben problem. In ko ugotovite, da je čisto zaman, če se o tem pogovarjate z vladnimi ljudmi, se obrnete na javnost.«
In tvegate, da boste izgubili ne le dosedanje, ampak enostavno svoje življenje, če vas država obtoži kot izdajalca. »In Snowdnu, veste, ni šlo slabo,« je povedal Ray McGovern. »Z mesečno plačo 100.000 dolarjev bi lahko prav udobno živel v Honoluluju, kjer je nazadnje delal… Obtožen je po zakonu o vohunjenju, toda vohun bi svoje informacije prodal, Snowden pa je vse izročil novinarjema Glennu Greenwaldu in Ewenu MacAskillu. Ničesar nima, kar bi lahko prodal Rusom ali Kitajcem.«
Urednico Democracy Now! Amy Goodman je zanimalo, katera so bila najpomembnejša Snowdnova razkritja. Thomas Drake je to najbolje vedel: to je najprej razkritje tajne sodne odredbe FISA (Foreign Intelligence Surveilance Act), ki je FBI naložila, da mora vse posnetke telefonskih pogovorov dnevno posredovati agenciji za nacionalno varnost; to je bilo več kot 100 milijonov telefonskih številk, ki niso bile pod nobenim sumom in nobeno preiskavo, kar pomeni kršitev 4. ustavnega amandmaja. Drugo je bilo razkritje programa Prism, ki je zasegel ameriške internetne posrednike, na katere so priključeni milijoni in milijoni spletnih uporabnikov. Tretja stvar pa ne krši le pravice ameriških državljanov, saj z globalnim telefonskim in digitalnim vohunjenjem krši tudi suverenost drugih držav in njihovih državljanov. »Nadzorovanje je popolnoma subvertiralo svobodo in varnost ne le v ZDA, marveč tudi drugod po svetu,« pravi Drake. »ZDA so postale država nadzora s tajno oblastjo, kjer je zelo nevarno razkriti njene mehanizme. Če to storiš, te kriminalizirajo. Nacionalna varnost je v ZDA postala nova državna religija, ki se ji ne postavlja vprašanj.«
Predsedniška kandidatka Hillary Clinton je v eni izmed kampanj povedala, da »je Snowden ukradel zelo pomembne informacije, ki so prišle v neprave roke«. S temi »nepravimi rokami«, je režiser filma Snowden Oliver Stone povedal za Democracy Now!, Hillary seveda misli Ruse, »toda tako Laura Poitras v svojem dokumentarcu kot moj film sta pokazala, da je vse izročil novinarjem«. Kaj pa, je pripomnila urednica WikiLeaks Sarah Harrison, če je Hillary z »nepravimi rokami« mislila ameriško javnost, ki je po Snowdnovi zaslugi spoznala, kaj vse počne njena vlada? Spomnila je tudi na izjavo, zaradi katere je ameriški vrhovni državni tožilec Eric Holder že nekdanji tožilec. Rekel je namreč, da je Snowden z razkritjem dokumentov »naredil javno uslugo«, ker demokratični proces ne deluje brez žvižgačev.
Snowden je s svojim dejanjem spodbudil več drugih žvižgačev in ima v ZDA veliko zagovornikov, zlasti med mladimi, ki so že začeli kampanjo za ukinitev tožbe proti njemu. Vseeno se je našlo nekaj »striktnih« levičarjev, ki mu očitajo, da se preveč omejuje na kršitve ustave. Morda pa je Snowden ovrgel tudi ta očitek, ko je pred premiero Stonovega filma v video intervjuju (prenašali so ga v 800 kinodvoranah) povedal, da »v nadzorovanju populacije vsega planeta ne gre za varovanje pred terorizmom, marveč za družbeni in ekonomski nadzor. Gre le za varovanje ameriške prevlade.«