Zdravniški poklic je eden redkih, kjer je skoraj vsakomur zagotovljena služba, če jo le želi sprejeti. Nerazumljivo je, da mlad človek, ki konča študij medicine, ni zainteresiran za delo na primer v Bovcu, ob tem, da ima zagotovljeno stanovanje in relativno dobre dohodke. Očitno to ni zadosten motiv, da bi se mladi zdravniki odločali za delo v odročnih krajih, če lahko v tako majhni državi sploh govorimo o odročnih krajih. Razlogi za odklanjanje dela zunaj večjih središč so najbrž kompleksnejši. Eden pomembnih je verjetno ta, da se zdravnik v večjem kolektivu (na primer v bolnišnici) lažje dodatno izobražuje. V večjem kolektivu se njegova odsotnost manj pozna, medtem ko tam, kjer je zdravnikov (pre)malo, odsotnost enega pomeni večjo obremenitev drugih, ki so že tako ali tako (pre)obremenjeni. Treba je namreč zagotavljati neprekinjeno zdravstveno varstvo in časa ter energije za dodatno izobraževanje preprosto zmanjka. Tudi v času letnih dopustov je delo lažje organizirati, če je kolektiv velik, in tudi obremenitev posameznika v takih primerih ni prevelika. V manjših, zlasti turističnih krajih, se v času letnih dopustov obremenitev še poveča, ker se poveča število bolnikov, število zdravnikov pa se celo zmanjša. Ni nepomembno, da je odgovornost, ko si sam in nimaš možnosti posveta, bistveno večja. V manjših krajih je tudi obremenitev v prostem času praktično neprekinjena. Morda se zdijo ti razlogi preveč prozaični, vendar mislim, da precej vplivajo na pomanjkanje zdravnikov v ruralnih okoljih. Ne nazadnje pa, če to priznamo ali ne, izvirajo mladi zdravniki iz premožnejših družin in jim osebni dohodek ter druge ugodnosti niso zadosten motiv za delo zunaj večjih krajev. Delo na »periferiji« vsaj dve leti po končanem študiju bi vsaj nekoliko omililo pomanjkanje zdravnikov na primarni ravni, hkrati pa bi pridobljene izkušnje pomenile dobro naložbo za prihodnost. Prav tako bi veljalo ponovno razmisliti o pošiljanju zdravnikov iz večjih v manjše bolnišnice, kar se je nekoč že počelo. Problem pa je, da bi se vedno našle izjeme, ki bi se iz takšnih ali drugačnih razlogov izognile delu na »periferiji«.
Če se že sprijaznimo s tem, da je zdravnikov premalo, je treba pogledati vzroke, zakaj je tako. Eden glavnih razlogov je omejen vpis na obe medicinski fakulteti. Zaradi zanimanja za študij medicine je bilo pač treba omejiti število vpisanih študentov. Morda je bilo nekoč to nujno in smiselno, kasnejše povečevanje števila vpisanih študentov pa ni sledilo potrebam. Delno je k pomanjkanju zdravnikov pripomoglo tudi to, da smo s podaljšanjem študija na šest let pridobili eno generacijo manj novih zdravnikov (okrog 250). Še najbolj skrb vzbujajoče pa je, da zdravniki v najbolj produktivni delovni dobi odhajajo v tujino, kjer so, vsaj tako pravijo, delovne razmere bolj urejene in ne nazadnje je boljši tudi osebni dohodek.
Mnogo zdravnikov pa začasno ali trajno zapusti svoj poklic oziroma delajo taka dela, pri katerih nimajo opraviti z bolniki, na primer v dokaj dobro plačanih upravnoadministrativnih službah. Tako imamo državne funkcionarje, ki so zdravniki, pa tega poklica sploh ali skoraj nič več ne opravljajo. Na lokalnih ali državnozborskih volitvah kandidira veliko zdravnikov in mnogo jih je tudi izvoljenih. Po enem ali dveh mandatih je tak zdravnik praktično »izgubljen« za svoj osnovni poklic, saj je za dobro klinično prakso izjemno pomemben stalen stik z »živo« medicino. Žal pa zdravniki (zlasti pa zdravnice) tudi prej umiramo kot zaposleni v drugih primerljivih poklicih. (Pre)velike feminizacije medicine raje ne bi omenjal, ker sem o tem že veliko pisal in bil deležen zgolj kritik, čeprav so se tisti, ki so razumeli poanto mojega pisanja, z menoj strinjali.
Kako rešiti akuten problem? Z osamosvojitvijo je precej usahnil dotok zdravnikov iz drugih republik nekdanje skupne države. Zdaj jim relativno strogi pogoji bistveno omejujejo možnost za delo pri nas. S priznanjem poklicnih kvalifikacij za zdravnike, ki ne prihajajo iz nečlanic EU, država morda gasi ogenj, ne pa požara. Uvažanje zdravnikov pri res deficitarnih specializacijah – in če so res dobri – je morda še sprejemljivo, če to velja tudi za osnovno zdravstvo ali najbolj privlačne specializacije, pa je treba biti previden. Naj kot primer navedem, kako je sredi sedemdesetih let Golnik reševal pomanjkanje zdravnikov. Približno istočasno z menoj se je zaposlilo sedem hrvaških zdravnikov in po končani specializaciji so vsi hitro odšli. In kaj je imel Golnik od njih? Skoraj nič! Verjamem, da je bilo tako tudi drugje, ko so bile naše zdravstvene ustanove le odskočna deska za odhod nazaj domov ali v tujino. Le nekateri od tistih, ki so prišli denimo v UKC Ljubljana ali kako večjo bolnišnico, so ostali in ti so postali odlični zdravniki. Torej posploševati vsekakor ni mogoče. Treba pa je najti način, kako stimulirati mlade zdravnike, da bodo ostali čim dlje, ker je pogosta menjava zdravnikov škodljiva in draga. Ponovno trdim, da je za družbo ceneje dobro plačevati domače zdravnike kot zaposlovati tuje.
Mnogo problemov bi lahko rešili s pogodbenim delom domačih zdravnikov (tudi upokojenih, med katere spadam tudi sam), če so le voljni in še sposobni delati, vendar je zakonodaja tu dokaj toga in neživljenjska. Omogoča sicer delo po podjemnih in avtorskih pogodbah, pa tudi pridobitev statusa s. p. Vendar kdo pri zdravi pameti bi privolil v to, da mu država odvzame del pokojnine ali kar celotno pokojnino, če pridobi status s. p.? Vsak redno zaposlen ali samozaposlen lahko pridobi toliko statusov s. p., kolikor hoče, upokojencem pa oblast grozi z odvzemom dela ali celotne pokojnine. Pa naj razume, kdor more! Takih neumnosti se še butalci ne bi mogli domisliti. Starostna pokojnina je pridobljena z delom in ni darilo države. Država je lahko samo srečna, če ima take upokojence, ki so sposobni in želijo delati. Končno pa bi morali tudi prenehati z etiketiranjem zdravnikov, ki delajo pri različnih delodajalcih, z dvoživkami, zaslužkarji in podobnim. Histerija glede (pre)visokih osebnih dohodkov zdravnikov le-te samo odvrača od tega, da bi še več delali.
Potrebna je torej konsistentna politika načrtovanja števila zdravnikov, predvsem glede na potrebe prebivalstva oziroma tako imenovano mrežo. Doma vzgojenih zdravnikov je (še vedno) dovolj, le stimulirati jih je treba na vse mogoče načine, tudi tako, da ne bodo bežali v druge, pogosto bolje plačane poklice ali v poklice z davčnimi olajšavami. Ob miselnosti izbrancev ljudstva je tako razmišljanje le pobožna želja, saj smo neprestano priča napadom na zdravnike in naši značilni lastnosti – fovšiji. Zelo nestimulativno je, če moraš več delati in za to plačevati še višji davek. Res je lahko skrb vzbujajoče, če zdravniki ne delajo več predvsem zato, ker se to ne izplača.
Prim. dr. Marjan Fortuna