Svojevrstni preventivni pristop je za zdaj namenjen uporabnikom z motnjo spolne preference, torej pedofilom, kmalu pa ga bodo razširili tudi na druge rizične skupine. Potencialni in dejanski posiljevalci otrok namreč niso le klasični pedofili, temveč tudi ljudje s širšo motnjo spolnega vedenja, ki se izraža tudi z zlorabo otrok. V praksi je ena izmed razlik med prvimi in drugimi tudi ta, da lastni otroci klasičnih pedofilov praviloma ne privlačijo, čeprav je splošno znano, da je družinski krog v praksi pogosto prostor za spolne zlorabe.
Osnova vašega terapevtskega pristopa do pedofilije je, da gre za bolezen in ne prosto izbiro posameznika. Torej se pedofili ne morejo spremeniti, lahko oziroma morajo pa se naučiti obvladovati svoj nagon?Točno tako. Pedofilija ni izbira, prej usoda. Med terapijo zato poskušamo pedofile naučiti, da se ne odzovejo v smeri zadovoljevanja svojih spolnih preferenc, temveč se jih naučijo nadzorovati in z njimi živeti tako, da ne zlorabljajo otrok na kakršen koli način.
Kakšne pa so tehnike in metode nadzorovanja tovrstne sle?Naše tehnike temeljijo na vedenjsko-kognitivni terapiji. Na primer: imamo nekoga, ki si za zadovoljevanje potreb ogleduje posnetke spolnih zlorab otrok. Je član naše terapevtske skupine in pove, da je prejšnji dan doživel potrebo, da si ogleda te posnetke. V terapevtski skupini analiziramo, kakšne so bile okoliščine, ki so ga pripeljale do te konkretne situacije. Kakšne so bile tedaj razmere v njegovi družini, ali je imel stresen dan v službi, ali je bil žalosten, ali ni mogel obvladovati svojih čustev in podobno. Poskušamo ugotoviti, kaj ga pripelje do tega impulza, in se pogovorimo, ali morda obstajajo kakšne alternative takšnemu vedenju. Pomagajo lahko tudi banalne alternative, kot je ukvarjanje s športom, praviloma pa gre za kompleksnejše obvladovanje lastnih čustev. Tudi to, da se o težavah tedaj s kom pogovori. S prijateljem, z ženo – veliko jih je namreč tudi poročenih –, z bližnjimi...
Kako uspešne pa so lahko tovrstne tehnike? Najbrž gre za boj, ki traja vse življenje?Zavedajo se, da je boj in da lahko traja vse življenje. Toda zavedati se morajo tudi, da je boj edini način, s katerim lahko obvladujejo svojo spolno preferenco, če ne želijo storiti kaznivega dejanja. Prav to je njihov glavni motiv, ko pridejo k nam: da ne želijo storiti koraka naprej h kaznivemu dejanju.
Ali jih je bolj strah samega dejanja ali njegovih posledic: preiskave, kazni, zapora?Vsekakor si ne želijo, da bi na njih postala pozorna policija, in se bojijo zakonskih posledic. Pri večini pa je prisotna tudi sramota in se počutijo krive zaradi svojih občutkov in seksualne preference. Veliko se jih tudi povsem zaveda, da tako početje žrtvam, otrokom škodi. Ne vodijo jih samo impulzi, ampak lahko obenem tudi trezno razmišljajo.
Vaš projekt je edini na svetu, obstajajo pa tudi spletni forumi »krepostnih pedofilov«, ki si med seboj poskušajo pomagati, da ne bi nikoli udejanjili svojih spolnih teženj. Ali že takšne skupine lahko pomagajo ali pa je nujna strokovna terapevtska pomoč?Mislim, da so takšne skupine, ki odvračajo od zlorabe otrok, zagotovo koristne, saj po drugi strani obstaja na spletu vse mogoče, celo skupine, v katerih se pedofili spodbujajo k zlorabam. Skupino, na kateri se ponuja pomoč pedofilom, ki ne želijo udejanjiti svojih spolnih preferenc, imamo tudi v Nemčiji. Ustanovil jo je prav eden izmed naših nekdanjih uporabnikov. Po terapiji je želel pomagati drugim s podobnimi težavami in je vzpostavil spletno stran. Od tam jih tudi napotuje na naš projekt, ker vsekakor je strokovna terapevtska pomoč najboljša.
Lahko terapija pomaga tudi v smer, da pedofilske težnje začnejo bledeti, ali gre predvsem za vedno boljši samonadzor?Težnje, njihovi impulzi skozi čas ne ostajajo na enaki ravni. Veliko naših uporabnikov ima tudi druge težave, ki jih razrešujejo s pomočjo spolnosti. Toda če jih naučimo, kako težave reševati brez spolnosti, se pomen spolnosti pri njih zmanjša. Preferenca ostane, ni pa več tako močna.
Omenili ste žene pedofilov. Jih je večina poročenih? Kakšna je vloga partnerjev?Veliko jih je poročenih in zelo pomembno je, da naši uporabniki o svojih težavah govorijo tudi z ljudmi zunaj terapevtskega programa. Če imajo partnerico ali celo ženo, želimo, da z njo spregovorijo o tem in jo tudi pripeljejo na terapijo. Ne na skupinsko terapijo, ampak na terapijo za pare. Partnerji imajo na teh srečanjih za nas ogromno vprašanj.
Najbrž predvsem tiste partnerice, ki so hkrati tudi mame?Seveda. Čeprav ni nujno, da ljudje s pedofilskimi nagnjenji čutijo privlačnost do lastnih otrok. Takšnih primerov pri naših uporabnikih ni veliko, morda smo jih imeli deset.
Glede na to, da jih veliko živi na videz povsem običajno življenje, ali tudi tovrstno življenje v laži in zanikanje vplivata na njihovo osebnost na način, da se povečuje faktor tveganja?Ocenjujem, da se številni naši uporabniki počutijo konstantno zavrnjene in težko komunicirajo z okolico. V glavi imajo ves čas misel, da morajo lagati o tem, kdo in kaj so, imeti pokerski obraz in paziti, da se ne razkrijejo. V terapiji se naučijo sprejemati tudi te laži. Sprejeti morajo sami sebe: Sem pedofil in s tem lahko živim, ne da bi škodil, in zato lahko to tudi povem drugim. Zanimivo je, da njihovi bližnji praviloma z razumevanjem sprejmejo razkritje, da je nekdo pedofil. Na terapiji pa se pred tem o tem pomembnem koraku pogovarjamo mesece.
V projektu se ukvarjate samo z ljudmi z motnjo spolne preference, torej pedofili, ne pa s tistimi, ki imajo vedenjske motnje, zaradi katerih zlorabljajo otroke. Je tem še težje pomagati, saj za spolne zlorabe velja, da so lahko tudi dejanje dokazovanja moči, poniževanja in podobno?Z leti smo naleteli na vedno več ljudi, ki jih otroci sami po sebi ne privlačijo, kljub temu pa se vidijo kot potencialni storilci zlorab otrok. Dvajset odstotkov uporabnikov, ki so se obrnili na nas, je bilo takšnih. Nismo jih želeli samo poslati stran, zato smo se lotili raziskave in ugotovili, da imajo veliko skupnih lastnosti s pedofili. Zato bomo lahko kmalu začeli terapevtske programe tudi za njih.
Koliko pa je med njimi takšnih, ki so bili sami v otroštvu žrtve spolne zlorabe?Treba je ločiti med tistimi uporabniki, ki čutijo privlačnost in še niso storili kaznivega dejanja, in tistimi, ki so ga že. Med slednjimi je precej več takšnih, ki so bili tudi sami v otroštvu žrtve spolne zlorabe. To sicer ne pomeni, da vsakdo, ki je sam zlorabljen, kasneje postane pedofil, obstaja pa večja nevarnost, da se bo zatekel k zlorabi.
Kako kot terapevtka ravnate, ko nekdo prizna zlorabo, pa zato še ni bil kaznovan oziroma ni niti v preiskavi? Ali ko zloraba še poteka in ji je žrtev še vedno izpostavljena? Na predavanju ste omenili, da zlorab ne smete prijaviti policiji. Kako se soočate s takšnimi situacijami?Gre za različne primere. Če nekdo spregovori o spolni zlorabi, ki jo je zakrivil v preteklosti, pred več leti, mi ni dovoljeno, da zlorabo prijavim. V tem primeru zapor grozi meni. Če bi nekdo v skupini povedal, da si želi zdaj zlorabiti otroka, da ga bo zlorabil jutri, ali pa da že zlorablja otroka, kar se mi sicer še ni zgodilo, pa imamo protokol, kako ravnati: najprej se pogovoriš z uporabnikom in mu ponudiš različne opcije. Hormonska zdravila, ki povsem nevtralizirajo vsakršno spolno poželenje. Lahko ponudimo tudi hospitalizacijo v psihiatrični ustanovi za krajši čas, denimo dva tedna. Govorimo lahko tudi z njegovimi bližnjimi. Če ne bi želel sodelovati, se lahko obrnemo tudi na centre za socialno delo in na koncu, če prav nič ne bi pomagalo, tudi na policijo. Če je nekdo nevaren, ga tudi mi lahko prijavimo, toda za terapevtsko delo je pomembno, da je vedno na prvem mestu pogovor z bolnikom.
