Vse do danes so zelo redke objektivne in verodostojne analize vojnega dogajanja na Balkanu. Zanje zaradi neposredne vpletenosti, nezaceljenih ran in patriotskih vzgibov v javnem diskurzu preprosto ni dovolj prostora. Zato je mednarodni projekt Lekcije leta 1991 – vzpon nacionalizma skozi fotografski objektiv, ki je nastal v sodelovanju partnerskih organizacij iz Maribora, Zagreba, Beograda in Berlina, še toliko bolj dobrodošel, saj njegovi avtorji podrobno analizirajo podobje, ki je krojilo tedanje javno mnenje. V središču zanimanja so fotografije, ki so se takrat pojavljale v javnih občilih. Razstava se je iz zagrebške Galerije Zvonimir ta teden preselila v Maribor, kjer je v okviru Festivala fotografije Maribor na ogled na treh lokacijah: v Galeriji EPEKA, Galeriji K18 in Salonu uporabnih umetnosti.
Vojna podob
Leta 2013 je v Zagrebu izšla knjiga z naslovom Vojna podob – sodobna vojna fotografija, ki je podrobno raziskala državljansko vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini s perspektive novinarske fotografije. Njena avtorica Sandra Vitaljić, tudi kustosinja pričujoče razstave, je zbrala zavidljivo število z eksplicitnimi fotografijami opremljenih časopisnih člankov in podrobno pretehtala vlogo množičnih medijev v konstruktu mednacionalnih spopadov. Primerjala je vsebine hrvaških in srbskih medijev v obdobju 1991–1995 ter opredelila položaj fotografov v vojni. Rezultat je večplasten, kakor je bil kompleksen tudi konflikt. Med drugim opozori na dejstvo, da so bile številne fotografije prirejene in uporabljene v propagandne namene. Fotografi so pogosto izgubili nadzor nad kontekstom in interpretacijo svojih podob. Dober primer sta (skoraj identični) fotografiji beograjskih fotoreporterjev Imreja Szaba in Miloša Cvetkovića, ki sta jeseni 1991 v etnično mešanem kraju Struga (Hrvaška) fotografirala objokano žensko na pogrebu. Podobi sta obšli svet in postali propagandni material tako hrvaških kot srbskih medijev, seveda z diametralno nasprotnim sporočilom. Hrvaška stran je trdila, da gre za Hrvatico, ki objokuje svoje bližnje, ki so bili zverinsko umorjeni. Srbi so trdili obrnjeno. Szabo je pojasnil, da je bilo v Strugi pogubljenih ogromno ljudi na obeh straneh in da je ženska na fotografiji res hrvaške narodnosti, a je objokovala smrt svojega moža Srba. Ta podoba tako simbolizira ves absurd vojne.
Domači fotografi boljši
Poleg opisane razstava prikaže še celo vrsto pomenljivih fotografij in hkrati tudi njihovo umeščenost v časopisje. Med njimi so fotografije Boruta Krajnca in Toneta Stojka iz desetdnevne vojne v Sloveniji, kjer se je verižni učinek oboroženih spopadov junija 1991 pravzaprav začel. Jugoslovanske vojne pa so pomenile tudi izjemno priložnost za številne avanturistične fotografe iz tujine, ki so se zgrinjali na frontne linije, iščoč ekskluzivne motive. Teh ni manjkalo. Če je prvo zalivsko vojno (1991) strogo medijsko nadzorovala ameriška nomenklatura, je bilo mogoče na Balkanu brez težav priti zelo blizu dogajanju. A najboljše fotografije so kljub temu posneli domači fotoreporterji, ki so po sili razmer postali vojni fotografi, saj so poznali teren in situacijo. Eno tovrstnih učinkovitih podob, ki se premišljeno izogne neposredni senzaciji in šoku, ampak iz univerzalnega stališča oriše vojne grozote, ki bi jih bilo mogoče aplicirati na kateri koli konflikt, je leta 1994 posnel Saša Kralj. To je fotografija bošnjaških vojakov v okolici Olova (BiH), ki se jim na obrazih zrcali smrtni strah, medtem ko se v oklepniku peljejo na fronto. Podoba, ki v pripisu sporoča, da je vojak na levi nekaj minut kasneje izgubil nogo, v osnovi ni manipulativna, kljub temu pa je vselej odvisna od podanega konteksta in načina pojavnosti. Na tem mestu je spodrsljaj zagrebških organizatorjev, ki jim do odprtja ni uspelo urediti podnapisov k fotografijam, pravzaprav dobrodošel, saj so podobe spregovorile v svojem povsem univerzalnem jeziku.