»Precej čudno je,« je razlagal režiser filma Snowden Oliver Stone, »da filma, ki govori o Američanu, ne morete financirati v Ameriki… Lahko snemate filme o borcih za človekove pravice, ki so že mrtvi, zelo težko pa naredite film o še živem.« Še posebej če tega borca za človekove pravice država preganja kot izdajalca. Vendar je bila previdna tudi ameriška filmska kritika, predvsem mainstreamovska: »Zgodovina bo povedala, ali je Edward Snowden izdajalec ali junak, toda Stonov film o tem žvižgaču je razočaranje.« Ne drži pa povsem, da Stone tega filma ni mogel producirati v ZDA: financiranje so zavrnili samo veliki hollywoodski studii, pristopili pa so manjši in neodvisni ter nekaj francoskih in nemških. Stone je nekajkrat odpotoval v Moskvo in se srečal s Snowdnom (ta sprva ni bil naklonjen ideji igranega filma), za scenaristično podlago pa je izbral knjigi The Snowden Files Luke Hardinga in Time of the Octopus, ki jo je napisal Snowdnov ruski odvetnik Anatolij Kučeren. Večino filma je Stone posnel v Nemčiji, ker se je bal »vmešavanja« NSA (Nacionalne agencije za varnost).
Stonov film se začne tam, kjer je bil posnet dokumentarec Laure Poitras Citizenfour, torej v hongkonškem hotelu Mira, kjer se je Snowden skrival, ko je prekopiral datoteke NSA in zbežal iz ZDA. Skrival se je pred NSA, ne pa pred javnostjo, saj je hotel prav to, da javnost izve za vsesplošno vohunjenje (tako za politiki kot za navadnimi državljani, in to prek vseh možnih elektronskih kanalov in digitalnih omrežij), ki ga izvaja ta agencija. Snowden je te datoteke izročil ameriškemu novinarju Glennu Greenwaldu in dopisniku britanskega časopisa The Guardian Ewenu MacAskillu. Ta sekvenca je kot neke vrste film o snemanju dokumentarca Citizenfour, le da imamo namesto realnih likov igralce: Snowdna igra Joseph Gordon Levitt, Greenwalda Zachary Quinto, MacAskiila Tom Wikinson in Lauro Poitras Melissa Leo.
Film se še nekajkrat vrne v to hotelsko sobo (nazadnje, ko organizirajo Snowdnov pobeg iz Hongkonga), vmes pa je njegov zastavek čisto – no, naj bo – stonovski (vsaj z vidika njegovih filmov, kot so Vod, Rojen 4. julija, Wall Street), obenem pa tudi takšen, kakršnega imajo radi boljši ameriški scenariji: to je film o nekom, ki spregleda in doživi preobrazbo, se pravi, postane nekaj drugega, kar je bil na začetku. Film pa se niti najmanj ne gre kakšne »uravnotežene objektivnosti«, marveč je povsem nedvoumno na junakovi strani. Mladi Edward morda nikoli ne bi delal za Cio, če si kot rekrut vojaške specialne enote ne bi polomil kosti. Če bi Cia v kaj verjela, bi morala priznati, da jim je tega fanta, tako trdnega v ameriški veri in tako nadarjenega za računalnike, pripeljala sama božja previdnost.
Precej zadržan, toda simpatičen mladenič je tudi do dekleta, Lindsay Mills (Shailene Woodley), prišel prek spletnega zmenka in zdi se, da je Lindsay tudi imela neko vlogo pri njegovi preobrazbi. In to še najmanj zaradi svojih liberalnih nazorov, ki so zvestega republikanca Edwarda sprva morda še bolj iritirali kot njeno fotografiranje. Snowden je zaradi svoje računalniške sposobnosti vse bolj napredoval, delal tako za Cio kot za NSA, in bolj ko je napredoval, več je izvedel. V Švici, kjer so špijonirali za predstavniki OZN, so neki njegov vohunski program uporabljali za detektiranje domnevnih teroristov, nad katere so poslali drone. Na ekranu si je lahko ogledal, kako dron uniči »tarčo«, ki so jo našli z njegovim programom. Toda to ni tisto, kar je prispevalo k njegovi preobrazbi, ali vsaj ne toliko kot spoznanje, da NSA nadzoruje tudi njegovo dekle in njega samega. Preobrazba v »pogumnega državljana« je nastopila s spoznanjem, da prav kot navaden državljan nima več zasebnosti. In najbolj neumen odgovor je, pravi Snowden, če rečete, da ne počnete nič takega, kar bi zanimalo NSA.
