Vizualni umetnik Mark Požlep: Stari jugoslovanski šlagerji kot vstopnica v neki svet

Že v nekaterih prejšnjih projektih sem začel prepletati različne umetniške prakse, tudi zato, ker sem vse bolj čutil potrebo, da se v svojem delu navežem na realno okolje oziroma vanj vnesem določeno interaktivno razsežnost. Povedano drugače, v nekem delu sem kot njegov element prisoten tudi sam, kolikor pač fizično interveniram v izbrani prostor v poskusu, da bi dobil od njega neki odziv; hkrati poskušam pri tem raziskati določeno tematiko in jo neposredno občutiti, kajti šele s takšno izkušnjo imam občutek, da se lahko nato občinstvu predstavim z res iskrenim mnenjem oziroma umetniškim stališčem. V tem primeru me je zanimalo, na kakšen način živi, razmišlja in deluje generacija, ki je postavila na noge Jugoslavijo, nato pa doživela njen razkroj. Glasbeni nastop sem torej tu uporabil kot nekakšno vstopnico v svet, ki bi mi bil sicer nedostopen.

In ne samo moja, temveč tudi drugih, sicer bolj ali manj naključnih ljudi. Na neki način gre pri tem za režiranje realnosti, natančneje, neki dogodek, ki bi bil prav lahko tudi povsem fiktiven, se zgodi v resničnem svetu in z resničnimi udeleženci, zaradi česar je razumljen kot realen in ima določene učinke. Pogosto namreč slišimo, da umetnost ne more ničesar spremeniti – seveda si ne domišljam, da sem s temi projekti, torej umetniškimi poskusi poseganja v realnost, res kaj posebnega dosegel ali pa celo spremenil, toda sebi sem dal možnost, da se mi neke zgodbe zgodijo v resničnem okolju, ljudem, ki so bili del njih, pa sem ravno tako ponudil neko izkušnjo, ki je tako ali drugače vplivala nanje. Pa četudi gre samo za otoček s palmo, kjer ga prej ni bilo, kot je bilo to v projektu Whatever Happened to Major Tom, nekaj metrov visoko peščeno goro, ki sem jo v Holonu deset dni gradil z otroki z družbenega obrobja, ali pač za koncert pesmi njihove mladosti, ki so ga doživeli varovanci domov za starejše.

Osnovna zamisel je bila, da bi turnejo opravili v sedmih dneh, pri čemer bi nastopili v vseh sedmih državah, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije. Poslali smo dopis številnim domovom za starejše s tega območja ter na kratko pojasnili, za kaj gre. Večinoma smo dobili navdušene odzive, le s Kosova nam je vseh devet vprašanih domov odvrnilo, da nočejo imeti opravka prav z ničimer, kar je povezano z bivšo Jugoslavijo. Tako da smo nastop na Kosovu odpisali, vendar me to niti ni zmotilo: lahko sem razumel, zakaj jim ni bilo do tega, po drugi strani pa je bil namen projekta tako in tako razbiranje določene socialnopolitične slike, tako da je bil tudi ta odziv na neki način ustrezen. Ko smo se torej dogovorili za nastope, smo se s kombijem odpravili na pot, vso potrebno opremo smo imeli s seboj, dati so nam morali samo primeren prostor. Odzivi so bili zelo zanimivi (smeh).

Galerijske postavitve poskušam v takšnih primerih vedno zasnovati tako, da obiskovalcem ponudijo neko samostojno, celostno izkušnjo, ne pa zgolj dokumentacije, torej poročila o nekem že minulem, odsotnem dogodku. Razstavo Bolj čudno od raja sem denimo oblikoval iz videoposnetkov, ki sem jih naredil na potovanju, vendar so bili na njih le varovanci domov, kako poslušajo ali si prepevajo, ne pa tudi moji nastopi. Hkrati se je predvajal zvočni zapis koncertov in obiskovalci so lahko stopili na manjši oder ob steni, kjer je bilo stojalo za note z mojim dnevnikom celotnega potovanja – lahko so se torej postavili v vlogo pevca in si prebrali podrobnosti. Menim pa, da lahko gledališki medij, v tem primeru neke vrste »lecture performance«, projekt še dodatno razpre in omogoči, da dejavno izkušnjo doživi še neki drugi sklop gledalcev.

Res je, in tudi to me silno zanima: kaj bom dobil iz tega sam in kaj občinstvo. Vstopam v novo vlogo, spoznavam drugačen ustvarjalni proces. Pri tem sta mi bili v ogromno podporo celotna posadka Gleja in moja soustvarjalna ekipa.