Uvodne mariborske premiere se tako v več pogledih drži pridih posvečenega, na nesrečo tudi zato, ker se je po žalostnem spletu okoliščin prelevila v hommage zgodaj umrlemu umetniku, vendar je treba poudariti, da ni na njej kljub temu ničesar posebno patetičnega, kar se zdi že glede na njeno osnovno motiviko čeden dosežek. Del zaslug za to ima verjetno že roman Colma Tóibína Marijin testament, po katerem je nastajala, še več pa spretna, ekonomična dramatizacija, ki sta jo Tomaž in Livija Pandur začela pripravljati pred kakšnim letom in je delo, nominirano za Bookerjevo nagrado, priredila v štirinajst prizorov, »miselnih pokrajin«, stkanih iz Marijinih spominov na dogodke, ki so privedli do grozovite sinove smrti na križu – pri tem nanj ne gleda kot na slovitega odrešenika (do njegovega poslanstva je pravzaprav precej zadržana), temveč preprosto kot mati na svojega otroka, katerega izgube ni mogoče preboleti, zato se v mislih vedno znova vrača k njemu in usodnim trenutkom.
Seveda nima smisla ugibati, kakšna bi bila predstava, če njenega nastanka ne bi zaznamovala tudi Pandurjeva smrt; vsekakor pa je mogoče reči, da je na njej nekaj nezgrešljivo »pandurjevskega«, ne le zaradi emblematične junakinje, razpete »med nebom in zemljo«, med surovost sveta ter tragično slutnjo nedosegljive lepote, marveč tudi zaradi značilne mešanice intimnega in spektakularnega, če je mogoče tako reči, svojevrstnega spoja elegance in fizičnega, ki se kaže vse od prvega trenutka, ko ugledamo figuro protagonistke, ki preči oder v sodobno krojeni črni obleki (kostumografija Leo Kulaš), a z odrgnjenimi, okrvavljenimi koleni. Tudi sicer je splošna podoba uprizoritve premišljena do potankosti: do praznine izčiščeno sivkasto prizorišče (scenografijo je oblikoval Marko Japelj) na neposreden način odraža Marijino samoto, redki rekviziti so preprosti, vendar simbolno pomenljivi, vzdušje ves čas sooblikuje glasba dueta Silence (enkrat v rahločutno pritajenih, drugič pa v izrazito »ilustrativnih« tonih), ne manjka niti »likovno« učinkovitih postopkov, kot sta pljuskanje tekočin po golih stenah in listje, ki ga prši veter. Dokončno čvrstost pa temu nekaj več kot uro trajajočemu odrskemu dogodku podeli interpretacija Nataše Matjašec Rošker, pretehtano in pozorno odmerjena, toda obenem notranje vseskozi silovita v prečenju vrste skrajnih čustvenih stanj.
