Danes, več kot trideset let pozneje, se nam ni več treba zatekati v literaturo, da bi z drugimi delili lastne tesnobe; le ozreti se je treba okoli sebe in beležiti dejanskost. Zgodba o oženju prostora je danes lahko le še dobesedni popis stanja stvari na golih tleh vsakdanjosti, kamor vse bolj nalega iz smrti prebujena preteklost in se tu s prihodnostjo meša in vari v eksplozivno utvaro, ki človeku jemlje prostor in mu spodmika tla. V tem novem medsebojnem strjevanju si časi več ne podajajo rok. Z družbenih povodcev se zdaj ne trga samo neprilagojeni posameznik, ta večni begunec, ki ga poznamo iz umetniških diskurzov 20. stoletja. Danes bežijo množice, ljudstva. Danes se ljudje delimo samo še na tiste, ki bežijo, in one druge, nas, ki nimamo več kam pobegniti. Ljudje, ki bežijo k nam (natančneje: ki hodijo mimo nas in potujejo naprej, v neko drugo Evropo, boljšo od naše), še ne vedo tega, da od tu ni več kam bežati, od tu, iz Evrope, jih lahko samo še izženejo.
Človek z begunci zlahka deli iluzijo o Evropi kot univerzalnem pribežališču, v katerem vsakdo lahko uresniči svoje življenje na način, ki je po meri človeka, brez bojazni, da bi zidovi omejevali njegov prostor. Popis stanja na tleh realnosti pa žal odkriva povsem drugačno anamnezo. Kar je še včeraj veljalo za obrobni politični eksces, postaja danes prevladujoč evropski družbeni diskurz, ki se vse bolj pretaka tudi v neposredno politično operativo, tu pa se presnavlja v modele oblasti po zgodovinsko zavrženih, naravnost rečeno: nacifašističnih predlogah. Kar smo sprva gledali samo na Madžarskem, lahko danes vidimo tudi na Poljskem, enaka strupena megla pa se širi že kar po vsej tako imenovani vzhodni Evropi; politika, ki je zgradila svoj jezik sovraštva na radikalni ksenofobiji (zgodovinsko pa na antisemitizmu), se resno pripravlja na prevzem oblasti v Avstriji, morda kmalu tudi v Franciji; ekstremna proustaška desnica je pravkar izvolila novo parlamentarno večino na Hrvaškem; v Nemčiji že nekaj mesecev poteka masovni medijsko-politični linč Angele Merkel, ki je lani z veliko gesto, za katero si zasluži najgloblji človekov poklon, odprla vrata svoje države bežečim ljudem; neki evropski predsednik vlade (Orban) in neki zunanji minister (Kurz) bi begunce preselila kar na kakšen čezmorski otok, kot so tudi že nacisti sprva, v »milejši« različici končne rešitve, načrtovali masovno deportacijo Judov na Madagaskar …
Vse tisto, nad čemer smo se še včeraj zgražali in kar smo celo umeščali onstran dobrega okusa, je danes postalo splošno sprejemljiva norma in zdi se, da v tem kaotičnem preurejanju ni več nobenih logičnih rešitev, kot je spoznal že Jančarjev vase izgubljen begunec. Tudi Evropa, se zdi, je na begu. Tudi Evropa danes brezglavo beži vase. Klasična politična desnica se vse bolj ozira na levo stran, medtem ko se stara parlamentarna levica (evropska socialna demokracija) prav nastavljaško spogleduje s fašizmom. Vsega so krivi begunci, kričijo skrajni desničarji; vsega je kriva gnila Evropa, cinično vreščijo radikalni levičarji, ki si s svojimi desnimi brati v ogledalu vse bolj delijo besedni zaklad. Iz te zmešnjave diskurzov vznikajo besno sovraštvo do vsakršne drugačnosti, ksenofobija in fašizem. To je ta Evropa, ki danes stiska obroč okoli Slovenije. To pa je tudi Evropa, ki se ji Slovenija, kakopak iz čisto pragmatičnih razlogov, ko gre za begunsko krizo in zapiranje meja (zoževanje prostora), že kar vsiljivo nudi kot »kredibilen partner«. Ali je mogoče, da po vsej tej evropski trohnobi bleda mati Slovenija tudi po tihem hrepeni, saj od izpolnitve tega hrepenenja pričakuje – če že ne odrešenja, pa vsaj nekakšno sprotno rešitev zase? Nič hudega, če ji bodo pri tem iz strganih žepov popadale tiste vrednote, na katerih se je utemeljila pred petindvajsetimi leti, pa tudi že kdaj prej, in na katerih se je pred dvema stoletjema utemeljila tudi moderna Evropa.
Zaradi takšnega stanja stvari sta se zdaj v človekovo dušo zalezli žalost in melanholija in po malem že tudi strah pred oženjem prostora duha, ki ga človek v današnji Sloveniji lahko poišče samo še med štirimi stenami, na primer v kakšni knjižnici. Zato bo treba takšni Sloveniji najbrž prej ali slej reči tudi svoj ne.
