Prva pozitivna posledica je, da bo Franjo Bobinac, če se bodo organi pregona le količkaj potrudili in bo sodišče dovolj dobro razumelo pridobljene dokaze, zaradi izdaje notranjih informacij predsedniku lastne vlade končal v zaporu. Več kot tri leta rešetk žal ne more dobiti, manj pa lahko (če bo sodišče podleglo političnim pritiskom). Bobinac je namreč eden tistih redkih direktorjev velikih slovenskih podjetij, ki so še na prostosti, kar je samo po sebi skrajno nenavadno in več kot zgovorno. Če ga bodo končno zaprli, bo zagotovo prvi direktor, ki bo zaprt zato, ker je podjetje, ki ga vodi, med klepetom prodal nekomu tretjemu, in ne samemu sebi. V Sloveniji si prizadevamo pozapreti menedžerje, ki so do lastništva podjetij prišli na nepošten način in vedno z molkom, primer Bobinac pa nakazuje, da se je začela druga faza postprivatizacije – v njej bomo obračunali s tistimi, ki podjetij niso okradli, ampak so jih prodali. Z vidika varovanja nacionalnega interesa je to zelo ohrabrujoče. Če pa bo pravosodju uspelo še to, da bo prodajalce podjetij zaprlo prej kot tiste, ki so svoja podjetja okradli, bomo dobili dokaz, da pravica sicer dela po ovinkih, vendar ne počiva.
Do tod so stvari še enostavne in le upamo lahko, da jih bodo v vsej njihovi preprostosti zapopadli tudi sodniki. Toda vprašanje, ali bo Bobinac res obsojen na tista maksimalna tri leta, ali pa se bo morda izmazal z nižjo kaznijo, je neposredno odvisno od tega, ali bo organom pregona uspelo prepričljivo pokazati in dokazati, kako se je Bobinčev prejemnik občutljivih notranjih informacij z njimi okoristil. Treba bo torej raziskati, kaj je Miro Cerar storil s tistim, česar ne bi smel (iz)vedeti. S tem v zvezi moramo opozoriti na novico, ki ji doslej – zaradi njenega čudaštva – nismo posvečali zadostne pozornosti. Uredništvo rubrike Zadnja pika je bilo namreč že poleti obveščeno, da je nekdo s poslovnim kovčkom v začetku avgusta in zunaj delovnega časa Ljubljanske borze trkal na njena vrata. Tam je hotel na vsak način in nemudoma kupiti petnajst Gorenjevih pralnih strojev in pet velenjskih kruhomatov. Naš vir zdaj sicer zatrjuje, da posebnež ni bil premier Cerar, vendar to še nič ne pomeni: če znajo trgovine vešči ljudje parkirati delnice, bodo znali parkirati tudi pralne stroje (najlažje se jih z opcijsko pogodbo skrije pri tašči). Na koncu so se na borzi zagnanega kupca rešili tako, da so ga napotili v šoping center v BTC …
Če pa bi se izkazalo, da Cerar Bobinčeve informacije o Japoncih ni zlorabil zato, da bi si kot zasebnik pridobil protipravno premoženjsko korist, bodo morali preiskovalci ugotoviti, ali se je nemara z njo na kakršenkoli način okoristila Republika Slovenija. Država, ne pozabimo, drži v Gorenju (prek Kapitalske družbe) šestnajst odstotkov njegovih delnic in v njem zaposluje več kot šest tisoč imetnikov slovenskega potnega lista. Preiskava v tej smeri bo trčila ob zapletena pravna vprašanja, ki presegajo okvirje te rubrike, lahko pa jih nakažemo. Vsaj eno: doslej je veljalo, da si narodni izdajalec, če si državno tajnost izdal nasprotnikom države, zdaj pa se zdi, da si narodni izdajalec, če tajnosti drugih izdaš lastni državi. Zares krivično do Bobinca bi bilo, če bi bil prvi, ki bi svoje odsedel zaradi takega novodobnega pojmovanja izdajstva, saj bi morali direktorja Sove zapreti po vsakem njegovem raportu predsedniku vlade. Skupaj z njim (ali z Bobincem) pa vedno tudi njegovega poslušalca. Premierja.