Prag ambicij je bil visok. Dogovor je moral prepričati tako raznorodne skupine, kot so sirska izvedba Al Kaide, turške tankovske enote in ostanki sirske vojske, ki sedaj nastopajo pod imeni, kot sta Brigada sablje resnice in Levji božji osvajalci. Nad vsemi letijo letala velike koalicije, ki jim vsaj načeloma pomagajo zgolj v boju proti kalifatu Abu Bakra El Bagdadija, ne pa v medsebojnih spopadih. Denar in orožje se v državo stekata z vseh strani in enakomerno porazdelita v mrežo navzkrižnih front, ki sega čez meje nekdanje sirske države globoko v Irak in druge sosednje države. Vsem na očeh je Alep, obkoljeno dvomilijonsko mesto, ki ga z vseh strani drobijo v prah, medtem ko je prebivalstvo ujeto v ječo ruševin brez hrane in osnovnih življenjskih razmer.
Lavrov in Kerry nista imela lahkega dela. Za hrbtom sta imela vsak svojo velesilo, ki je v vojno na nasprotnih straneh vpletena z letalstvom in kopenskimi silami. Bolj zapleteno ne bi moglo biti. Združene države in Rusija imajo v Siriji različne zaveznike, vendar imajo v IS tudi skupnega sovražnika. Če bi premirje zdržalo en teden in bi humanitarna pomoč prišla v odrezana mesta, bi se Rusija in Amerika dogovorili o skupnih akcijah proti kalifatu ter obnovitvi mirovnih pogajanj. Sporazumi, ki temeljijo na preveč pogojnikih, nimajo sreče. Prej ali slej jih kdo prekrši.
To pot so lasten sporazum v prvih treh dneh potolkle najprej Združene države, potem pa Rusija. Prvi dan premirja so ameriška in britanska letala uničila postojanko sirske vojske, ki se je v zavezništvu z rusko vojsko borila proti pripadnikom Islamske države. Potem pa so sirska, morda pa tudi ruska letala uničila prvi humanitarni konvoj Združenih narodov na poti v Alep. Oboje se je zgodilo med letnim zasedanjem generalne skupščine v New Yorku, kjer so prisotni predstavniki vseh vpletenih držav. »V trenutku, ko se nam zdi, da ne more biti slabše, se prag nečloveškosti spusti še nižje,« je razvoj premirja ocenil generalni sekretar ZN Ban Ki Moon.
Moskva in Washington sta tisoče kilometrov daleč od Alepa in na ves glas odločata o vojni in miru v Siriji. Na njihovih zemljevidih je to še en abstrakten in oddaljen konflikt. Med sirsko obalo in prvo zastavo Evropske unije na Cipru pa ni več kot sto kilometrov. Sirska vojna poteka na dvorišču Evrope. Od tam begunci prihajajo na jug Italije in se skozi Grčijo poskušajo vrniti na balkansko pot. To je ena tistih vojn, do katere se je mogoče iz središča Evrope pripeljati v dveh dneh z avtomobilom. Begunci dobršen del poti v Evropo opravijo peš. Pa vendar glasu Evropske unije kot sile, ki bi ji mir najbolj koristil, ni slišati.
Velika in bogata celina, ki je v strukturni krizi zaradi sirskih beguncev, je svoje dvorišče prepustila Rusiji in Ameriki. Ti dve sili Evropi pišeta njen mirovni sporazum. Tudi Evropska unija ima svoj mirovni načrt. Na svojih mejah krepi bodečo žico, v Siriji, kjer njen problem nastaja, pa je ni slišati.
