Tik pred začetkom olimpijskih iger v Riu de Janeiru je odjeknila vest, da je športno plezanje sprejeto v olimpijsko druščino za naslednje igre, ki bodo čez štiri leta v Tokiu. Leta želja pionirja vrhunskega športnega plezanja v Sloveniji Toma Česna so se uresničile. K takšni odločitvi Mednarodnega olimpijskega komiteja je veliko pripomogla tudi Slovenija. Ne zgolj zaradi dosežkov športnih plezalcev, temveč predvsem organizacije kranjske prireditve svetovnega pokala v težavnosti, ki je lani praznovala 20-letnico. Kranjska tekma je bila namreč pod posebnim drobnogledom pri odločitvi mednarodnih komisij, ali si športno plezanje zasluži vstop v olimpijsko druščino. Kulisa dvorane Zlato polje in vzdušje v njej pa je že dobro desetletje zares vrhunsko.
Najboljši svetovni plezalci so si olimpijsko priznanje zaslužili, saj gre za izjemno garaški šport, ki je razširjen po vsem svetu. Pionirka slovenskih uspehov je bila Martina Čufar, ki je pod vodstvom Toma Česna prehodila najdaljšo pot proti svetovnemu vrhu. Uspehom Mojstrančanke so z uvrstitvami na najvišji ravni sledile Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič in v zadnjih dveh sezonah tudi Janja Garnbret. Slovenski športni plezalci niso dosegli toliko uspehov kot plezalke, a v zadnjem obdobju navdušuje Domen Škofic, ki vodi v skupnem seštevku svetovnega pokala.
V Tokiu le en komplet kolajn
Največji uspehi slovenskega športnega plezanja so povezani s težavnostjo, ki ji vsaj za zdaj slabo kaže, da bi postala samostojna olimpijska disciplina. »Najbolj vesel bi bil, da bi se na olimpijskih igrah pomerili najboljši športni plezalci in plezalke na svetu, in to v težavnosti, najatraktivnejši disciplini športnega plezanja. A za zdaj ne kaže na takšen scenarij,« pravi Roman Krajnik, ki je junija odstopil z mesta selektorja komisije za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije, dober mesec pa tudi ne sodelujeta več z Mino Markovič. »Mednarodna plezalna organizacija ima do marca čas, da pove, katera disciplina bo olimpijska. Po mojih informacijah se za zdaj ve zgolj to, da bodo v Tokiu podelili po en komplet kolajn za moške in ženske ter da bo nastopilo po 20 plezalcev in plezalk,« nadaljuje Krajnik.
Predlagan sistem olimpijske tekme je za zdaj takšen, da bi se v Tokiu po 20 plezalcev in plezalk pomerilo v hitrostnem plezanju. Najboljših dvanajst bi se uvrstilo v polfinale, v katerem bi se pomerili v balvanskem plezanju. V veliki finale bi napredovalo po osem plezalcev in plezalk, ki bi se za naslov olimpijske prvakinje pomerili v težavnosti.
Plezalci bodo morali postati bolj vsestranski
»Po eni strani se veselim, ker je športno plezanje postalo olimpijski šport, po drugi strani pa imam zelo mešane občutke. Zdajšnja formula olimpijskega nastopa ne gre v prid nikomur in v njej ne vidim nobenega smisla. Takšnega tekmovanja nihče ne pozna in bo zanesljivo pomenilo korenite spremembe. Menim, da bi morala biti olimpijska disciplina ena od obstoječih, ki je utrla pot v olimpijsko druščino, ne pa nova, ki je nihče ne pozna. Sem član športnih plezalcev v mednarodni zvezi, v kateri smo po štirje predstavniki hitrostnega, balvanskega in težavnostnega plezanja. Nihče nas ni nikdar vprašal za mnenje, tudi v mednarodnih organih pa niso prepričljivi z argumenti, ki dejansko ne ustrezajo nikomur. Upam, da športno plezanje z vstopom v olimpijsko druščino ne bo izgubilo duha, ki je poseben in je več kot športni,« je mnenje trenutno najboljšega slovenskega športnega plezalca v težavnosti Domna Škofica.
Slovensko športno plezanje predvsem na področju hitrosti ne dosega vrhunskih uvrstitev, tudi v balvanskem plezanju pa uspehi zaostajajo za težavnostjo. »Eden od razlogov je gotovo ta, da v Sloveniji nimamo 15-metrske stene, na kateri bi lahko opravljali kvalitetne treninge. Po meni znanih informacijah imamo letos na Verdu najvišjo steno za hitrostno plezanje v Sloveniji, ki pa je visoka sedem metrov,« odgovarja Krajnik.
Odločitev mednarodne organizacije, v kateri disciplini se bodo podeljevale olimpijske kolajne, bo močno vplivala na nadaljnji razvoj svetovnega športnega plezanja. Specialisti v posamezni disciplini bodo morali postati bolj vsestranski ter se po vzoru gimnastike pripravljati v več disciplinah, če bodo želeli osvojiti najbolj vredno športno kolajno. »Zavedam se, da bom imela ne glede na to, kakšna bodo merila za nastop na olimpijskih igrah, lepe možnosti, da se bom na njih uvrstila in dosegla dober rezultat. Format mi sicer ne ustreza, a je še veliko časa, da se kaj spremeni,« pravi 17-letna svetovna prvakinja Janja Garnbret. Najboljša slovenska športna plezalka ima dovolj časa, da se razvije v vsestransko plezalko, da bi v obstoječem sistemu v hitrosti napredovala do ravni, ki bi ji omogočala preboj skozi prvi krog olimpijskega tekmovanja.
Dodatna odgovornost Planinske zveze Slovenije
»Z uvrstitvijo športnega plezanja na olimpijske igre smo dobili veliko priložnost za nadaljnji razvoj in novo priložnost po dokazovanju. Planinska zveza Slovenije je dobila dodatno odgovornost za zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev, da bodo priprave narejene kvalitetno,« meni Aleš Pirc, načelnik komisije za športno plezanje pri PZS. Obljublja, da bo Slovenija napela vse mišice, da bo pri mednarodni organizaciji dosegla spremembo olimpijske discipline. Pirc pravi, da imajo podobne težave Avstrijci, da pa bodo v naslednjih dneh iskali podpornike, s katerimi bi sestavili močno opozicijo in skušali do 1. oktobra pri mednarodni organizaciji IFSC vplivati na izbiro olimpijske discipline. Ta bo dokončna 10. marca prihodnje leto na zasedanju v Quebecu, kot je v pismu pojasnil predsednik IFSC Marco Maria Scolaris.
Na vprašanje, ali ima slovensko športno plezanje strategijo, kako napredovati tudi v hitrostnem plezanju in vzgojiti nove šampione, je Pirc odgovoril: »Prave stene v Sloveniji ni, bi bila pa vsekakor zelo dobrodošla. Menim, da bi znašali stroški postavitve okrog 100.000 evrov, še večja težava pa bi bilo najti dvorano, v kateri bi stena stala.«
