Starejši prebivalci ob nekdanji meji se še spomnijo legendarnega carinika, ki je pred predorom rad rekel v tujem jeziku: »Kar je doktor v medicini, to je Đoko na carini!« Anekdot o tem, kako smo trepetali pred carino, ko smo se vračali iz kapitalističnega raja v sosednji državi, je nešteto. Prav tako so nešteti milijoni šilingov in mark romali iz socializma v kapitalizem za banane, čokolado in kavo. Danes je Ljubelj predvsem izhod v sili za vse, ki se jim ne da čakati pred predorom Karavanke, ker tam avstrijski policisti trenirajo strogost zaradi strahu pred migranti.
»Ni mogoče reči, kaj je čas prinesel Podljubelju, kjer danes živi več ljudi kot takrat in se priseljujejo tudi mladi. Še eno učilnico je bilo treba dodati k podružnični šoli. Obenem pa se mi zdi, da nismo znali izkoristiti drugih priložnosti, turizma na primer,« pravi Alenka Roblek, predsednica sveta Krajevne skupnosti Podljubelj. Nekdanji TTG ob cesti je zadnji uporabljal tuji najemnik za pravo malo tovarno konoplje, še bolj žalostna zgodba je propadajoči hotel tik ob mejnem prehodu. Le ko ga je najel duhovnik za izobraževanje, je bil obljuden, zdaj propada vsem na očeh.
Trgovina še živi
Manjše presenečenje je trgovina, kjer se je nekdaj kupovalo blago brez dajatev, kar je privabljalo kupce s te in one strani meje. Tudi zdaj smo naleteli na pravi vrvež in skupina nemških motoristov se je dobro opremila z alkoholom in cigaretami. »Je ceneje kot pri nas, malo zaloge ne škodi. Slovenija je lepa, neradi pa se vozimo po avtocestah, zato gremo čez Ljubelj še na Koroško, v Avstrijo,« smo izvedeli. Tudi naši sosedje radi pridejo po cigarete in še kaj. To pa je tudi edini primer živahne dejavnosti, ker turizem in gostinstvo v Podljubelju nista v razcvetu: »Naši sosedje pridejo zdaj na Gorenjsko k frizerju ali mehaniku, je precej ceneje. Tudi v gostilno pridejo kaj pojest, preživimo se,« pravi natakar Marjan Jurkić in dodaja, da mnogo Tržičanov hodi vsak dan delat čez mejo, precej naj bi se jih tudi izselilo.
Uradnega podatka, koliko Gorenjk in Gorenjcev hodi vsak dan na delo čez mejo, ni. Je pa znano, da so dobri puškarji v Borovljah, pridni natakarji in tudi prodajalci. »Jaz poznam Mallejeve, ki so iz nekaj kvadratov velike trgovine naredili bogastvo v dolini pod Ljubeljem, a je šlo zdaj tudi pri njih samo navzdol. Mi ne nosimo več milijonov tja gor, pri njih se je z novimi državami in razmerami vse spremenilo,« pripoveduje v gostilni domačin, ki želi ostati anonimen: »Sem pač pritepenec tukaj, nočem publicitete...« pravi in poudarja, da trgovina še cveti. Avstrijci imajo radi naše vino, tudi kmetijske pridelke in še kaj se da prodati.
Mejni prehod naj bi ilegalno prečkal celo Tito
»Oni so iz svoje soteske Čepa naredili pravi posel, turistov se kar tare. Mi z Dovžanovo sotesko pri Tržiču nismo tako uspešni, ker ni nekega enotnega pristopa in trženja. Podljubelj pa prinaša tudi čudne zgodbe, ko občina proda zemljišče, ki vodi k naravni znamenitosti Tominčevemu slapu, in zdaj dejansko ne more vsak do tja,« pravi Alenka Roblek in dodaja, da je Ljubelj zdaj izhodišče za vse bolj priljubljeno Zelenico in druge gore, kar pa ne more nadomestiti nekega usmerjenega in spodbujenega razvoja v tem lepem koncu Gorenjske.
V nekdanji državi je bil mejni prehod z okolico legendaren, ker naj bi ga ilegalno prečkal sam takratni predsednik Tito, v sedanji državi pa se občina Tržič bojuje, da bi ostal dostojen spomin na koncentracijsko taborišče, podružnico Mauthausna. Človek pa dobi vtis, da je Podljubelj z Ljubeljem vred zdaj le še sopotnik nečesa, kar drvi mimo – bodisi na dveh ali štirih kolesih bodisi mišljeno simbolično. Nekoč je bil kraj na pragu kapitalističnega raja z dobrinami, ki jih pri nas ni bilo, danes je le še bled spomin na tiste čase.
