Interesne in obšolske dejavnosti: Če rad kuhaš, ne greš na baletni tečaj

V šolah je vse več utrujenih otrok

Staršev, ki vendarle opravijo takšen premislek, pa kljub vsemu ni veliko. Ravnatelji in učitelji v šolah opažajo prav nasproten trend. »Zadnje čase imamo pomisleke o zasičenosti otrok z dejavnostmi, tudi v šoli,« pojasnjuje ravnatelj kranjske Osnovne šole Franceta Prešerna Aleš Žitnik.

»Najbolj se to kaže pri pripombah staršev, da otroci ne morejo opravljati domačih nalog in se učiti, ker so tudi zunaj šolskega časa zasedeni z dejavnostmi,« je začuden. Starše pogosto posluša ob reševanju logističnih težav, ko je treba družinsko življenje podrediti množici dejavnosti v popoldanskih urah. Čeprav je ogorčen nad dejstvom, da sta pisanje domačih nalog in učenje zato postali težavi, razmišlja: »Ne vem, kaj naj stori šola. Naj zanemari svoje poslanstvo ali naj dopove staršem, da je šolsko delo prvo v nizu dnevnih delovnih zadolžitev?«

»Marsikateri učenec je zjutraj utrujen, prekurjen,« opaža ravnatelj in nadaljuje: »Nekateri so grobo preobremenjeni z dejavnostmi. Seveda pa je velikokrat utrujenost tudi posledica prebedenih noči ob telefonih in računalnikih.« A pravil, koliko časa naj otrok preživi na dejavnostih, ni. Tako imajo v šoli tudi nekaj resnih in uspešnih športnikov, ki kljub napornim in rednim treningom redno opravljajo tudi šolske obveznosti in imajo dobre učne rezultate.

Otroci bi predvsem radi ugajali staršem

»Otroci bi hodili na vse dejavnosti,« domačo in na splošno pogosto družinsko sliko na začetku šolskega leta opisuje Tina Deu. A v preizkušanje zdaj ene zdaj druge dejavnosti ne verjame. »Preganjanje sem in tja po dvorišču in preživljanje popoldnevov z vrstniki po mojem koristi bolj kot prenatrpani urniki in do zadnje minute sprogramirani dnevi, na katere je obsojenih vedno več današnjih otrok. Za otroke je najbolje, če se igrajo zunaj in če se igrajo med sabo. In da se v njihovo igro ne vmešavaš preveč.«

Z razmišljanjem kulturologinje se strinja tudi pedagog Marko Juhant, ki pa ima povsem svojo teorijo o tem, zakaj otroci želijo obiskovati številne dejavnosti. »Otroci vedo in vidijo, da starši cenijo zanimanje za več stvari hkrati. Zato jim želijo ugoditi in obiskovati čim več dejavnosti. S tem sami sebi naprtijo preveč.« Pedagog pomembno vlogo pripisuje tudi prilagajanju otrok njihovim prijateljem, ki mu starši podležejo. »Včasih otroci celo tekmujejo med sabo v tem, koliko dejavnosti kdo obiskuje.« Posledice pa, če jih starši ne opazijo pravočasno, za otroka niso ugodne. »Prostočasne dejavnosti kmalu postanejo obveznosti. Ko jih je preveč, otrok ne more nikjer dati vsega od sebe, ne v šoli ne pri dejavnostih, kjer naj bi razvijal svoje talente.«

Šola ne jemlje otroštva

»V zadnjem času srečujem veliko prestrašenih staršev predšolskih otrok, ki so prepričani, da bo otrokom šola vzela otroštvo. A ni res. Otroci so v šoli precej manj časa kot v vrtcu. Otroštvo otroku vzamejo popoldanske dejavnosti. Zaradi njih popoldnevov ne more preživljati s starši in v družbi bratov in sester ali vrstnikov,« opozarja Juhant.

Da starši otroke prezgodaj vključujejo v popoldanske dejavnosti, je prepričana tudi psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak. »To opažam tako na treningih športa, kamor pospremim svoje vnuke, kot pri svojem svetovalnem delu in na terapijah. Pogosto srečam otroka, ki je do svojega sedmega leta zamenjal že pet dejavnosti. Starši mrzlično iščejo ustrezno dejavnost zanj in potarnajo, da nikjer ne zdrži dolgo. Seveda ne, saj mu zrelostna stopnja v tako rani mladosti tega ne omogoča.« Otroci bi po njenih izkušnjah popoldneve do sedmega, osmega leta morali preživljati v družbi staršev. »To bi moralo spadati v otrokovo osnovno človekovo pravico,« je prepričana psihologinja.

Če se na zdravo pamet staršev ne moremo zanašati, potem bi morala država, šola ali kaka druga institucija predpisati neko omejitev. »Tudi pouk je strogo podvržen pravilom, ki temeljijo na raziskavah in dognanjih, koliko časa so lahko otroci zbrani in sledijo snovi, kakšna snov in koliko le-te je primerne za njihovo starostno oziroma razvojno obdobje. Podobno bi morali v premislek vzeti tudi obšolske dejavnosti,« meni dr. Zalokar-Divjakova. Ob tem se poigrava z mislijo, da bi morale biti dejavnosti do sedmega leta celo strogo prepovedane.

Bolj kot dognanja o pomembnosti zgodnjega učenja, ki so jih izkoristili ponudniki dejavnosti, je za razmah množičnega obiskovanja prostočasnih dejavnosti po mnenju psihologinje kriva tržna usmerjenost šol v popoldanskem času, ko za najem ponujajo svoje prostore. »To je etično povsem nesprejemljivo. Šola, ki mora biti dostopna za vse in mora zagotavljati enake možnosti, to počne samo v dopoldanskem času med poukom. Ko zazvoni šolski zvonec, pa odda prostore tistemu, ki ima sredstva, dejavnosti, ki jih ponuja, pa prav zaradi plačljivosti ne morejo obiskovati vsi otroci.«

Od interesnih dejavnosti do treningov

Vseh dejavnosti, ki se jih šolarji lahko udeležijo po pouku, ne smemo metati v isti koš, opozarjajo na ministrstvu za izobraževanje. Učenci do petega razreda po pouku lahko ostanejo v organiziranem podaljšanem bivanju, kjer se družijo s sošolci, delajo domače naloge, ustvarjajo ali obiščejo katero od interesnih dejavnosti. Izbor slednjih pripravi vsaka šola glede na interes učencev, upošteva pa tudi kadrovske in prostorske možnosti za izvedbo. Interesne dejavnosti smejo segati zgolj na področja oziroma zajemati vsebine, ki temeljijo na »sprejemljivih teoretičnih podlagah«, dodajajo na ministrstvu. Vse to spada v razširjen program šole, katerega organiziranost je v pristojnosti ravnatelja, pojasnjujejo. »Lahko pa šola zunaj razširjenega programa oddaja šolski prostor za različne namene, kar je njena tržna dejavnost. V takšnih primerih za izvajanje dejavnosti šola ne določa posebnih pogojev,« priznavajo na ministrstvu.

Prav slednje dr. Zalokar-Divjakovo zelo moti, saj sumi, da mnogi ravnatelji niso pozorni na to, koga spuščajo denimo v šolsko telovadnico, kjer lahko tudi v času podaljšanega bivanja potekajo dejavnosti za otroke. »Nikjer ne preverijo, ali dejavnost vodijo usposobljeni športni pedagogi ali zgolj navdušenci, ki z otroki ne znajo delati,« opozarja. »Dobri pedagogi in mentorji znajo dejavnosti prilagoditi starostnemu razvoju otrok. Vedo, da je na primer za športno dejavnost pomembno dobro ogrevanje in da se mlajši otroci športnih veščin učijo z igro, pravi športni treningi pa pridejo na vrsto mnogo kasneje. Dober trener ali mentor ima avtoriteto, a ga imajo otroci kljub temu radi. Z njimi se zna pogovarjati, jim zna prisluhniti tudi pri temah, ki niso povezane s to dejavnostjo,« našteva lastnosti dobrih trenerjev.

Z neustreznim odnosom mentorja iz kluba, ki mu je šola oddala telovadnico in mu zaupala šolarje, so se soočili tudi v kranjski Osnovni šoli Franceta Prešerna. »A ni šlo za nič hujšega, zgolj za zamujanje,« se spominja ravnatelj Žitnik in doda, da so s pogovorom to trenerjevo neustreznost odpravili. »Naša šola je zelo pozorna na to, komu odda šolski prostor, posebej pri dejavnostih, ki so namenjene otrokom,« zagotavlja ravnatelj. »Odločili smo se, da zunanji ponudniki lahko po pouku izvajajo predvsem tiste dejavnosti, katerih v šoli ne nudimo dovolj.«

Tako so se zaradi skrb vzbujajočih rezultatov v športnih kartonih odločili, da bodo otroke po pouku povabili tudi k dodatnim športnim dejavnostim. Prostore oddajajo zgolj domačim in preverjenim športnim klubom, ki sicer sami poskrbijo za kadrovske zadeve, vendar pa imajo v tem okolju že bogato tradicijo. Otroci se lahko udeležijo nogometa, košarke, odbojke, po novem pa tudi gimnastike. Za slednjo so se odločili zaradi zanimanja učencev in zaradi koristi, ki jih ima ta šport za gibalne spretnosti, med ponudniki pa so se prav tako odločili za klub z dolgo tradicijo, ki ga poznajo tudi po drugih slovenskih šolah. Preostale dejavnosti, za katere zunanji ponudniki najamejo telovadnico šole, pa so namenjene vsem občanom, in ne izključno šolarjem.

Naj otrok počne z veseljem

Vse prevečkrat so mentorji, pa naj bodo športni ali denimo učitelji tujih jezikov, osredotočeni le na rezultate svojih varovancev. Želijo se pohvaliti, kaj vse so otroci v tej dejavnosti dosegli, da bi k njej privabili še druge otroke in prepričali njihove starše. To je po mnenju Juhanta velika napaka. »Starši bi morali, preden otroka vpišejo v neko dejavnost, preveriti predvsem, ali so vrednote, ki v njej vladajo, ustrezne za njihovo družino,« opozarja. »Če dejavnost izbira otrok, potem zagotovo išče tisto, v kateri je dober in bi bil rad še boljši. Napačna pa je tista izbira, ki naj bi družini prinesla večji ugled. Saj tudi mama, ki rada kuha in bi v tem rada postala odlična, ne gre na baletni tečaj, pač pa na kuharskega,« dodaja primerjavo.

Z otrokom pa ne bo nič narobe, če ne bo obiskoval prav nobene obšolske dejavnosti in bo imel popoldneve povsem proste, se strinjata tako Zalokar-Divjakova kot Juhant. »A le, če jih bo preživel z družino, z vrstniki, v naravi, ne pa pred računalnikom, televizorjem ali mobilnim telefonom,« opozarjata v en glas. Možnost, da bi bila zaradi neobiskovanja dejavnosti naša država kasneje prikrajšana za vrhunskega športnika ali glasbenega virtuoza, je zelo majhna. »Če je otrok za nekaj nadarjen, se bo to pokazalo skozi čas, in če se bo denimo glasbene šole ali športa lotil kasneje, ne bo čisto nič zamujenega, le obiskoval bo dejavnost, ki mu bo zares všeč,« pravi psihologinja.

Pedagog Juhant pa ob tem opozarja še na dejavnosti, ki otroka veselijo na primer v domači otroški sobi, saj prav tako lahko nakazujejo na njegove talente ali zanimanja. »Če se rad igra z lego kockami, to pomeni, da obvladuje veliko število majhnih elementov in bo zato morda dober računovodja. Če stavbe iz kock gradi po načrtih, se drži vrstnega reda in ne preskakuje korakov, bo verjetno strasten in dober bralec. In tudi če se 'samo' rad druži z vrstniki, ni s tem nič narobe. Morda bo socialni delavec ali vodja kakega podjetja, saj se bo pri druženju naučil ljudi poslušati, jih upoštevati, postavljati meje in podobno. Prav tako bo verjetno uspešnejši v partnerskem odnosu.« Vsaka dejavnost, ki jo otrok počne z veseljem, mu pomaga pri razvijanju specifičnih spretnosti in utrjuje njegov občutek lastne vrednosti. Vse to pa je zlahka prenosljivo tudi na preostala življenjska in delovna področja.

Kaj pa vztrajanje pri določeni dejavnosti? »Otrok naj vztraja pri dejavnosti, pri kateri se dobro počuti. Tega se ne da razbrati iz preprostih vprašanj v slogu 'kako je bilo na treningu', pač pa v tesnem odnosu med otroki in starši,« pravi psihologinja, ki sicer ni privrženka pogostega menjavanja dejavnosti. Juhant pa meni, da mora otrok dejavnost preizkusiti, sicer ne more vedeti, ali mu je všeč. »Ravno zato naj starši na začetku leta pazijo, da se za obiskovanje dejavnosti zavežejo denimo do Miklavža, ne takoj za vse leto. Do takrat se bo že videlo, ali to otroku ustreza ali ne,« svetuje in dodaja: »Največja neumnost pa je, da mora otrok v neki dejavnosti vztrajati zgolj zato, ker so jo starši že plačali.«