Vendar so samo nekaj ur po podpisu sporazuma ruska in Al Asadova letala napadla upornike v več mestih in ubila na desetine civilistov, tudi v izstradanem uporniškem vzhodnem delu milijonskega Alepa, kjer naj bi omenjeni ženevski sporazum omogočil konec obleganja. Iz Al Asadove pisarne so istočasno poročali, da je njegova vlada odobrila dogovor med Kerryjem in Lavrovom. Zmerni uporniki se glede odobritve sporazuma kljub ameriškemu prepričevanju še obotavljajo. Sicer so ti prozahodni uporniki leta 2011 začeli vstajo proti Al Asadovi tiraniji, a so nato ob krepitvi radikalnih sunitskih islamistov, zlasti Fronte Al Nusra in IS, oslabeli.
Situacija po petih letih že skoraj nepregledna
Po petih letih in pol državljanske vojne, ki se od leta 2011 vse bolj zapleta, tako da je danes ob vseh številnih akterjih (Al Asad z zavezniki iz tujine, zelo različne uporniške skupine, Islamska država, Kurdi, Turčija, ZDA, Rusija …) situacija postala že skoraj nepregledna, je težko verjeti, da bi dokument, napisan v Ženevi, lahko prinesel mir Siriji. Ko sta februarja letos ista moža, Kerry in Lavrov, podpisala premirje, so ga na terenu takoj kršili, dokončno pa onemogočili mesec dni pozneje.
Najnovejši sporazum je težko uresničljiv najprej zato, ker zahteva od zmernih upornikov, da prekinejo sodelovanje s Fronto Al Nusra, ki je junija prav zaradi tega zavezništva spremenila ime in, kot trdijo njeni voditelji, prekinila vse stike z Al Kaido. Zmerni uporniki pa za ločitev od tega pomembnega zaveznika, s katerim so se (ob krepitvi Al Asada s pomočjo Rusov) povezali zaradi taktičnih razlogov, niso dobili od Kerryja in Lavrova nobenih jasnih zagotovil o politični tranziciji, ki jo zahtevajo že od leta 2011. Zato nekateri Zahodu naklonjeni sirski opozicijski politiki v sedanjem ameriško-ruskem sporazumu vidijo zaroto proti svoji demokratični revoluciji.
Vsekakor bo Fronta Al Nusra nadaljevala vojno proti Al Asadovim silam. Zmerni uporniki pa se ji bodo priključili zlasti, če bodo videli, da Al Asad spet ne izpolnjuje svojega dela obveznosti, kot je bilo že v premirju februarja, ko ni dovolil humanitarne pomoči za obkoljena mesta in ni osvobodil zapornikov.
Al Asad bi zdaj menda moral poslušati Moskvo. A njegovo preživetje zdaj ni odvisno le od ruske pomoči iz zraka, ampak potem, ko je izgubil že skoraj polovico svoje vojske ali več kot 100.000 vojakov, tudi od pomoči šiitov iz vsega sveta na kopnem. Tako bo tudi Al-Asadov tabor težko za mir, saj so številne skupine šiitov, kot so lokalne milice in enote raznih tujih prostovoljcev, bolj poslušne Teheranu kot Damasku.
