Ali povedano drugače: Murakami tudi tokrat spretno in prepričljivo gradi rahlo nenavadno zgodbo, kljub njeni »vsakdanjosti« (ki je pri tem piscu pač vselej le pogojna) mu uspeva vanjo vdahniti nekaj občasne napetosti, toda v tem je več kot le kanček manirizma. Niti ne toliko zaradi prepoznavnih sestavin ali značilnega slogovno-motivnega »avtorskega podpisa«, zabeljenega z avtobiografskimi odsevi, temveč predvsem zato, ker se dozdeva, da je začel Murakami namesto »iz sebe« (zapisano z vsemi potrebnimi pridržki) črpati iz svojega dosedanjega dela, kar pa ima za posledico nekakšno ilustrativnost, ki se odraža že v naslovu; ta namreč pove skoraj vse. Imamo torej »brezbarvnega« protagonista mlajših srednjih let, kot je pri Murakamiju pogosto, otopelega, odmaknjenega, osebnostno neizrazitega in zapredenega v rutino; ime mu je Tsukuru (»ta, ki izdeluje«, v alternativnem zapisu pa »ta, ki ustvarja«, kar je najbrž spet »avtorska« samonanašalnost) in zaznamovan s travmatičnim dogodkom iz mladosti v nekakšnem odraslem bildungsromanu »roma« do pomiritve s seboj ter svetom. Melodijo mu na tej poti priskrbi Lisztova skladba Le mal du pays iz suite Leta romanja, ki se skozi pripoved pojavlja še pogosteje od Janačkove Sinfoniette iz 1Q84 in ki jo Tsukuru opiše kot »nekako spokojno in otožno, vendar ne sentimentalno«, kar je obenem tudi natančen opis temperature Murakamijevega pisanja. No, razne »postmodernistične« aluzije in dobesedne preslikave se pri tem še ne končajo. Seveda so tu še nerazrešene skrivnosti, nenavadni stranski liki, (pop)kulturne reference, enkrat potlačena in drugič brizgajoča seksualnost; manj kot kdaj prej je fantastičnega, če izvzamemo epizodo s pianistom, ki s svojo zgodbo poskrbi za običajni ščepec »mistike« (ki v svojem jedru le zaokroži siceršnjo plehko metaforiko), a celota ne steče. Saj ne, da Murakami ni mojster, toda zdi se, kot da bi ta (kar nekako »brezbarvni«) roman pisal predolgo in med procesom iz njega odstranil vse, kar bi bilo zares izzivalnega.
Kritika romana Harukija Murakamija Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
Zadnji Murakamijev roman vzbuja mešane občutke – ponuja vse, kar bi tisti, ki nekoliko poznajo njegov opus, utegnili pričakovati od enega redkih literarnih zvezdnikov sodobnosti, po drugi strani pa se ni mogoče izogniti nejasnemu vtisu, da v njem nekaj manjka, pa četudi ni tako lahko opredeliti, kaj natanko to je. A če vseeno poskusim: nemara pogrešam malenkost murakamijevske nepredvidljivosti, tiste pretehtane, vendar obenem igrive »anarhičnosti«, večkrat izkazane ljubezni do nedorečenosti in preloma bralčevih pričakovanj. Morda utegne zveneti razvajeno, toda nimam niti občutka, da bi roman prispeval kakšno izrazitejšo novo razsežnost v celoti Murakamijevega ustvarjanja. Saj ne, da bi bilo to zares potrebno ali pa brez težav izvedljivo (z dosedanjim delom je navsezadnje postavil precej visoka merila), težava je, da je prej nasprotno. Po prebranem sem se počutil, kot da se je želel priljubljeni pisatelj po obsežnem
