Napis Bileća, ki popotniku pove, kam je prišel iz Črne gore, je bil včasih modre barve in je še vedno preluknjan od nabojev, ki so jih vanj izstrelili v času medetničnih spopadov v devetdesetih. Nisem jih štel, ampak kar nekaj rafalov je tablo temeljito preluknjalo. Verjetno je nastradala ob prihodu in odhodu zavojevalcev. Takšna me je spomnila na podobno obdelane napise mest iz ameriških vesternov, ki so popotnikom sporočali, da je bolje, da se ne ustavljajo, če jim je življenje drago. Kavbojci so nanje obešali rogate lobanje goveda in niti pomisliti si ne upam, kaj bi lahko obesili na tablo domačini, kot lokalno kamenje trdi in neusmiljeni Hercegovci.
Je pa Bileća znana tudi kot ena od najbolj osovraženih destinacij za služenje vojaškega roka v nekdanji Jugoslaviji. Tam je bila namreč vojašnica, kamor so pošiljali tako pridne kot tudi poredne rekrute v šolo za rezervne oficirje, v razvpiti ŠROP. Škola za rezervne oficire pešadije. Kar je pomenilo, da si ga debelo »najebal« v polletnem času obuke, kot vodnik pa tudi v drugih šestih mesecih obveznega vojaškega roka. Moj svak Rudi je bil tam. Omenite mu Bilećo, pa vam bo zelo slikovito, s samo nekaj sočnimi besedami obudil svoje spomine, v katerih se bosta prepletali besedi vukojebina in jebemti.
Nezadovoljstvo z modernimi moškimi, ki se javno izraža na tako imenovanih ženskih portalih, poleg popularne teze o zmanjševanju penisov in statističnih raziskav nesamostojnosti maminih sinčkov vedno pogosteje omenja nekdanje obvezno služenje vojaškega roka kot nujno obdobje za osebnostno dozorevanje vsakega mladega fanta. V komentarjih bolj zagnane punce posmehljivo pišejo, da se današnji fantje namesto o trpljenju v kasarnah pogovarjajo o depilaciji prsi za slikovite tatuje indijanskih bojevnikov ali ruskih mafijašev.
Moja bitka za svobodo
V Nemčiji in še marsikje v Evropi se uradno govori o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka. Vsi pa dobro vemo, da ko Evropa prdne, v Sloveniji smrdi. Zato ni več daleč dan, ko bodo začeli slovenski mediji s pomočjo »neodvisnih strokovnjakov« poročati o družbenorazvojnih atributih ponovne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka. Meni so ukradli pet mesecev življenja in upam samo, da bodo te idiotske zamisli v kali zatrli. Zagotavljam vam, da obvezno služenje vojaškega roka nima nobenega vpliva na moškost ali dozorevanje osebnosti. Če pa ga po naključju na koga res ima, takšen primerek definitivno potrebuje strokovno pomoč.
Sam sem služil JLA v zagrebški kasarni Maršal Tito. Prva dva meseca je bila zadeva kar zabavna. Bil sem puškomitraljezec na tečaju za desetarja in v protiterorističnem vodu Pete armijske oblasti. Po treh mesecih sem na ramenih dobil prvo črtico, čin razvodnika. Potem pa me je začela zadeva dolgočasiti. Domotožje, čučavci in še posebej želja po nastopanju in koncertih, saj je bil naš drugi album s pomenljivim naslovom Adijo pamet tik pred izidom – zaradi vsega tega je v meni dozorela odločitev, da moram čim prej domov.
Zato sem začel z dvojnim vidom simulirati zdravstvene zadrege in z nedisciplino psihološke težave. Kako naj puškomitraljezec vidi dvojno? Poslali so me na preiskave, ki seveda niso našle nobenega fizičnega vzroka za dvojni vid, niso pa ga tudi nedvoumno ovrgle, kar je bilo zame takrat bolj pomembno. Se pravi, da je moral vzrok za dvojni vid tičati v mojih psihičnih zadregah, kar je bila voda na moj mlin. Manifestiranje psihične motnje sem začel z neprimernimi komentarji in vrag je odnesel šalo. Danes je to zabavno branje, takrat pa takšno igranje z armijo ni bil hec. Lahko bi se končalo bistveno drugače. Pa se k sreči ni.
»Tovariši vojaki! V situaciji, ko na bojišču vojak nima dostopa do sveže pitne vode, lahko izjemoma napolni svojo čutaro tudi s kontaminirano vodo in vanjo vrže tableto za dekontaminacijo vode, ki jo nosi v svoji bojni opremi. Potem čutaro temeljito pretrese, počaka pol ure in lahko to isto vodo popije, brez nevarnosti okužbe!« je glasno in z neskritim ponosom, da JLA ima takšne tablete, poudaril kapetan Nikolić. Nas, približno štirideset vojakov, je nezainteresirano zehalo in nestrpno čakalo na konec predavanja. Tako kot povsod se je tudi v našem vodu znašel ambiciozen rekrut, ki ni iz koristoljubja hlinil, ampak ga je res zanimalo, kaj pravzaprav je v tej tableti. Čudežni kemični preparati, enkraten izum znanstvenikov SFRJ, ki nam ga zavida ves svet?
»Bi znal kdo od vas, tovariši vojaki, odgovoriti na to zanimivo vprašanje?« je zadovoljno vrgel pogled v učilnico, med poveljujočimi oficirji najbolj zagrizen kreten, kapetan Nikolić.
»Jaz vem, kaj!« sem se javil k odgovoru. »V tableti je sveža voda v prahu!« sem ponosno odgovoril in pojasnil skrivnost radovednemu vojaku ter le redkim hihitajočim se sotrpinom.
»V kontaminirano vodo damo tableto sveže vode v prahu, premešamo, počakamo pol ure in jo popijemo!« sem že muzajoče strumno zaokrožil svojo razlago.
»Vojnik Predin! Dve noći póžarni kraj vózila! Javi se dežurnom, da te prerasporedi, đubre jedno bezobrazno!« Tako se je začela moja bitka za svobodo.
Potem sem povedal, da tudi s samo enim očesom vidim dvojno, zato so me sredi decembra poslali na podrobnejše preiskave v vojaško bolnišnico na Vlaški ulici, kamor me je moral po službeni dolžnosti pospremiti moj prijatelj Boco, odličen blues kitarist iz Maribora, ki je z mano služil vojsko v isti četi. Seveda nisem šel v bolnišnico, ampak po svojo civilno obleko k Darku, prijatelju iz Pantovščaka, in se z Bocotom dogovoril, naj kapetanu Nikoliću pove, da bom na preiskavah do januarja. Mahnil sem jo v Ljubljano, kjer mi je kolega basist, zdravnik po poklicu, v medicinskem jeziku v vojaški zdravstveni karton napisal diagnozo in medicinski tretma ter datum odpusta iz bolnišnice datiral na drugi januar. Pečat sem ponaredil z rdečo barvico in zadnjo stranjo dinarskega kovanca.
Sramoten odpust iz JLA
Drugega januarja me seveda še ni vleklo nazaj v kasarno, zato sem iz dvojke napravil osmico in si podaril še teden domače oskrbe. Vse bi bilo ok, če ne bi bilo bratstva in enotnosti. Kapetan Nikolić je namreč takoj po novoletnih praznikih poslal delegacijo naše čete v bolnišnico, da mi prenesejo njegove pozdrave in novoletne čestitke tovarišev sovojakov. Boco me je poklical domov in rekel, naj se čim prej pojavim, ker so že na poti v bolnišnico, kjer so jim seveda povedali, da me tam nikoli ni bilo. Ob prepozni vrnitvi v kasarno so me že na vhodu aretirali, me poslali za dva dni v pritvor in me potem pred celim bataljonom degradirali. Z ramen so mi sneli tisto eno črtico.
Sledili so prekomanda med minometalce, nepričakovano rušenje makete na streljanju s pravimi minami na vojaških vajah, kazenska premestitev v vojaško kuhinjo, kjer sem porcije tako radodarno razdelil, da je ena cela četa ostala brez kosila. Takoj naslednji dan so me poslali nazaj med protiteroriste in me razglasili za sramoto svojih staršev in Socialistične republike Slovenije. Dobil sem diagnozo Psihoneurosis Nuclearis in sramoten odpust iz JLA. Moje veselje je bilo nepopisno. Usodi sem ukradel sedem mesecev življenja.
Upam, da ne bo nikoli več zmagala logika tistih, ki verjamejo, da jim bo obvezno služenje vojaškega roka povečalo penise.
