Če v nadaljevanju povzamem nekaj mnenj naših strokovnjakov, ugotavljam, da je ris v Sloveniji močno ogrožena vrsta, ki mu grozi skorajšnje izumrtje. Ali se dovolj zavedamo, da je ris največja, najmogočnejša in najlepša mačka v Sloveniji? Je plaha žival in ni znano, da bi ris napadal ljudi. Raje se umakne in skrije. Zato se mi zdi presenetljivo, da bi ris kar skočil pred avto. Pravzaprav je srečanje z risom v naravi velika čast, kajti le redki srečneži so imeli možnost srečati se z njim pobliže. In nikomur ni storil nič žalega.
Ris pri nas pogosteje pleni živali v slabšem zdravstvenem stanju in ima tako pomembno vlogo pri vzdrževanju in ohranjanju denimo zdrave srnjadi. Je tudi hranitelj drugih živali, kajti s preostankom njegovega plena se hranijo marsikatere živali. Skratka, ris je prečudovita in zelo koristna žival.
Žal pa so v Sloveniji navzoči le posamezni primerki te karizmatične mačke, ki so povrh vsega še v ožjem sorodstvu, kar vpliva na zmanjševanje vrste. Ne smemo pozabiti, da je bil avtohtoni ris zaradi neusmiljenega preganjanja že iztrebljen in skoraj sto let odsoten v slovenski pokrajini. Šele leta 1973 je bil ris ponovno naseljen iz Slovaške na Kočevsko (3 samci in 3 samice). Ta naselitev je dolgo časa veljala za zelo uspešno na območju Evrope. Na žalost pa je bil ris že od samega začetka ponovne naselitve v Sloveniji predviden kot lovna vrsta. Drugod v Evropi, kjer je bil ris ponovno naseljen, je bil in je še vedno pod popolno zaščito in je lov strogo prepovedan. Žal je šele od leta 2004 lov nanj ali odstrel tudi v Sloveniji prepovedan. Kljub temu pa nepredvidene žrtve prometa med risi še dodatno prispevajo k zmanjšanju populacije.
Razveseljivo pa je, da je 12. maja 2016 Vlada Republike Slovenije sprejela »Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja navadnega risa (Lynx lynx) v Sloveniji 2016–2026«, kjer analizira stanje in zlasti opredeli ohranitvene cilje in strateške dejavnosti, ki so za dosego teh ciljev pomembni. Bere se zelo optimistično, kajti vlada načrtuje doselitev genetsko ustreznih osebkov, sodelovanje med državami, ohranjanje življenjskega prostora, zagotavljanje ustrezne prehrane, mirnih con, vključevanje javnosti, učinkovit odškodninski sistem, in tako naprej. Vendar pa je na okrogli mizi (18. maja 2016): »Sobivanje z volkom, medvedom in risom – obveznosti države« v okviru Okoljske pravne klinike, torej slab teden po sprejetju omenjene strategije, predstavnik ministrstva že omenil problem denarja.
Torej bomo strategijo izpolnili le, če bo denar? Ali to pomeni, da smo spet na začetku in se pred našimi očmi odvija drama izumiranja risa? Bomo to kar mirno sprejeli? Ris je vendarle pomemben člen slovenske narave in bi hkrati moral biti tudi naš slovenski ponos, saj je vendarle naša največja, najbolj karizmatična in najmogočnejša mačka in tretja največja zver v Sloveniji in tudi na večjem območju Evrope. Ga bomo končno začeli spoštovati ali pa le stoično prepustili izumrtju?
Dr. Katarina Dea Žetko, Ljubljana