Na začetku sporeda je stal znameniti Debussyjev Preludij k Favnovemu popoldnevu, nekakšna iniciacijska skladba francoskega impresionizma, v kateri pa je v kakšnem akordu še prepoznati wagnerjansko pozno romantiko. Izvedba gostujočega orkestra pod taktirko šefa dirigenta Danieleja Gattija je v središče – presenetljivo – postavila melodično linijo. Ta je bila frazirana občutljivo, potopljena v počasen tempo je razkrivala številne možne agogične in dinamične okljuke, a obenem se ni razdajala v večji zvočni razprtosti ali spremenljivi barvitosti. Tako je Favn zazvenel bolj kot izmojstrena romantična miniatura in manj kot lesketajoča se impresionistična biserna ogrlica.
Ob izvedbi Dutilleuxove skladbe Métaboles sem moral občudovati predvsem programsko odločitev – očitno je bila v ospredju skladnost izbranih skladb: Dutilleuxa lahko upravičeno beremo kot »križanca« med francosko barvno občutljivostjo in poudarjeno ritmično-metričnim utripanjem. Kljub izraziti dodelanosti in občutljivosti – tako kompozicije kot izvedbe – me glasba, ki ne ve, ali bi bila modernistična ali tradicionalna, ni preveč navdušila. Podobno razpeta ostaja tudi Debussyjeva baletna glasba Igre (da organizator nekatere skladbe piše v izvirnikih in druge v prevodih, je slovenska folklora, podobno »folklorističen« je tudi prevod »Petruškina soba«, če vemo, da je Petruška moška baletna figura), ki je močno fragmentirana (takoj ko se začne sestavljati izrazit odsek, se tudi že namenoma prekine) in v kateri dominirajo konstantne motivične transformacije, zaradi katerih postaja spremljanje preobrazb motivičnega gradiva izredno težko, recepcijska izkušnja pa odvisna predvsem od barvno-zvočnih premen. Gattijeva poustvaritev je dihala in je bila še posebej učinkovita pri hkratnem napenjanju in popuščanju dinamičnih lokov, a ji vendarle ni uspelo do konca odrešiti Debussyjevega enigmatičnega dela.
Najbolj izrazito je svoj dirigentski credo Gatti izkazal ob Petruški Igorja Stravinskega. V izvedbi je mrgolelo interpretacijskih detajlov, vzgibov, ki jih ob neštetih poslušanjih še nisem slišal, nekateri izmed teh prijemov so bili izrazito poživljajoči, napol barbarski, drugi bolj elegantno premišljeni. Toda ob takem interpretacijskem izobilju, ki preseneti ob siceršnji Gattijevi telesni asketskosti, se nisem mogel znebiti občutka, da se številne posameznosti, pikantnosti, zavoji in okruški, četudi mestoma povsem navdušujoči, niso zlili v premočrtnejšo gradacijo, v konstantno zviševanje utripa. Morda iz mene govorijo lastni zadržki do mozaične kompozicije, toda ob vsej zvočni prefinjenosti – ta sega višje kot pri gostih iz Londona – ostaja Gatti še moj dolžnik.