Slovenija je ena testih držav, kjer je število polnilnic, ki že presega 200, ustrezno glede na dejanske potrebe. Izjema je prestolnica, kjer je polnilnic precej manj, kot je avtomobilov. V Ljubljani je namreč registriranih štiri petine vseh. Svojevrstna težava pa je tudi, da so nekatere postale klasična zastonjkarska parkirišča. Uporabnik zjutraj pripelje električno vozilo na zanj izpraznjeno parkirišče, ga priključi na polnilnico in se ob koncu delovnega dne odpelje domov. Priročno in ekonomično. Odgovorni o protiukrepu že razmišljajo: treba bo določiti pravila vedenja, kot na primer že veljajo na običajnih parkiriščih, in seveda zaračunati storitev, ki je trenutno brezplačna.

V povprečju navala na polnilnice (še) ni. Pri Elektru Ljubljana tako na najbolj obiskanih polnilnicah naštejejo do 20 obiskov mesečno, zato njihovega števila ne nameravajo kaj dosti povečevati, čeprav se strošek postavitve najbolj razširjene 22-kilovatne polnilnice, ki se giba med 3000 in 7000 evri, ne zdi previsok. Precej drugačna je zgodba hitrih univerzalnih polnilnic, ki napolnijo baterijo v vsega 30 minutah, zanje pa je treba odšteti med 27.000 in 33.000 evrov. Kljub temu se že izvaja načrt postavitve 26 dvojnih hitrih polnilnic ob slovenskih avtocestah, ki so prijazne do uporabnika, saj mu za hitro polnjenje ni treba nameščati kablov in jih po uporabi pospravljati v vozilo. Končni cilj je postaviti hitre polnilnice na vsakih 50 kilometrov, saj je strah uporabnikov v Sloveniji, da bodo ostali na cesti, še vedno velik.

Mnogi se bojijo, da bi več električnih avtomobilov na slovenskih cestah pomenilo, da bo za storitev polnjenja treba plačati, kar pa se v bližnji prihodnosti verjetno ne bo zgodilo. Stroka tako pravi, da se elektrika tako dolgo ne bo zaračunavala, dokler se na cesti ne bo ustvarila kritična masa električnih vozil, ki bo omogočila vzdrževanje poslovnega modela, a bo cena električne energije še vedno takšna, da bo vožnja v primerjavi z avtomobili z motorji na notranje zgorevanje denarnici uporabnika prijaznejša.

Seveda pa lahko k povečevanju števila električnih vozil pripomore tudi država. Ena stvar so nepovratna sredstva pri nakupu, druga ugodni krediti Eko sklada, mogoča bi bila tudi znižana davčna stopnja. Velja pa tudi razmisliti o nakupu rabljenega električnega vozila, ki je bistveno cenejši, a še vedno ne poceni. Do prave revolucije naj bi prišlo v prihodnjih nekaj letih, ko naj bi vsa električna vozila imela najmanj 300 kilometrov dosega, kar bo zagotovilo, da bo po cestah v Evropski uniji z električnimi avtomobili mogoče potovati brez težav.